Tiskane izdaje
»Ali ne menite, da je bila skupna poteza Vietnama in Filipinov predvsem nespretna farsa?« je predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying retorično vprašala novinarja, ki je hotel izvedeti, kako Peking gleda na prijateljsko tekmo v odbojki na mivki, ki je bila odigrana v nedeljo.
A Hua je bila resna, celo stroga. Odbojko so igrali vojaki dveh držav, in to na vroči mivki enega od otokov v otočju Spratly, ki ga ima Kitajska za svoje ozemlje. Še več, 40 filipinskih mornarjev se je pridružilo vietnamskim kolegom, s katerimi so plesali in drug drugemu prepevali ob pivu. Medtem so njihovi kapitani in komandanti izmenjavali podatke o varnosti na morju ter o sistemih opozarjanja na bližajoče se naravne ujme.
Ta zabava je gotovo zaskrbela Kitajsko, ker si prav Vietnam in Filipini prilaščajo suverenost nad posameznimi deli Spratlyja, zato je prijateljstvo na plaži otoka, ki ga ima Hanoj za vietnamskega, predvsem znak, da bosta ti dve državi skupaj nasprotovali trditvam Pekinga, da je 90 odstotkov Južnokitajskega morja kitajsko ozemlje.
V ponedeljek je imperij vrnil udarec. Namestnik kitajskega veleposlanika pri ZN Wang Min je generalnemu sekretarju Ban Ki Munu predal pisno stališče njegove države o naftni ploščadi, ki jo je ena od kitajskih državnih korporacij postavila v spornih vodah Južnokitajskega morja. Od šefa Svetovne organizacije je zahteval, naj posreduje dokument vsem 193 narodom, ker bo le tako vsem jasno, da je vrtanje na tej točki, ki je oddaljena samo 278 kilometrov od vietnamske obale in znotraj vietnamskega posebnega ekonomskega območja, zgolj nadaljevanje »rutinskega procesa izkoriščanja področja, ki spada pod suverenost in jurisdikcijo Kitajske«.
Umetni otok
Kitajski dokument obtožuje Vietnam grobega oviranja delovanja ploščadi z namernimi trčenji s kitajskimi ladjami v njeni bližini, vohunjenja njegovih podvodnih oglednikov in nastavljanja številnih preprek, kot so ribiške mreže in plavajoči predmeti.
Prejšnji teden je profesor mednarodnih odnosov na Ljudski univerzi Jin Canrong novinarjem razkril, da so osrednji vladi poslali predlog, da bi z opazovalne ploščadi, postavljene na čeri Ognjeni križ, napravili umetni otok z letališko pristajalno stezo in pristaniščem. Projekt bi trajal 10 let in bi stal okoli 5 milijard dolarjev, a ko bi iz otoka nastala vojaška baza, bi bila njegova vrednost enaka izgradnji letalonosilke. Vlada v Manili je izračunala, da bi nova baza ležala v filipinskem posebnem gospodarskem območju, natanko tako, kakor je v primeru naftne ploščadi, ki so jo privlekli v vietnamsko območje.
Vložitev pisnega stališča ZN je pravzaprav kitajski odgovor na poskus nekaterih držav v regiji, da bi teritorialni spor prenesle na stalno arbitražno sodišče v Haagu. Filipini so marca predložili več kot 4000 strani obsežno dokumentacijo, s katero poskušajo dokazati, da je kitajsko prilaščanje Južnokitajskega morja brez zakonske podlage.
A Peking je prejšnji teden izjavil, da se ne namerava odzvati na poziv arbitražnega sodišča, da v šestih mesecih poda dokaze o suverenosti nad čermi in otočki, ki jih ima Manila za filipinske. »Tribunal, ki je zasnovan na konvenciji ZN o pomorskem pravu, nima sodne veljave glede ozemeljskih in pomorskih sporov v tej regiji,« je bilo pojasnjeno v komentarju tiskovne agencije Xinhua. Čeprav je Kitajska podpisnica konvencije, je leta 2006 vložila uradno izjavo, da ne bo upoštevala člena 298, kar ji omogoča zavrnitev arbitraže v sporih, ki se nanašajo na meje, zgodovinska imena in vojaške aktivnosti.
Kitajski strokovnjaki za pomorsko pravo menijo, da se zaradi vztrajanja pri zavračanju arbitraže ne bo zgodilo nič, razen tega, da bo prizadet mednarodni ugled Kitajske. S sprejemanjem haaškega sodišča bi namreč Peking pokazal dobro voljo, da se izogne oboroženemu spopadu s katero od sosed. Toda kitajski vrh je prej zaskrbljen zaradi možnosti, da bi v primeru privolitve v arbitražo s Filipini dal zeleno luč za podobne sodne procese z Vietnamom ter mogoče še Malezijo in Brunejem, s katerima je prav tako v sporu glede suverenosti nad Južnokitajskim morjem.
Obračanje na ZN je torej očiten poskus azijske sile, da države, ki zavračajo dvostranski dialog, opozori na moč stalne članice varnostnega sveta v Svetovni organizaciji. Pravzaprav hoče Kitajska s tem poudariti, da je v isti kategoriji kot ZDA, ki se v preteklosti prav tako niso hotele ukloniti klavzulam konvencije o pomorskem pravu. Ta kategorija se imenuje velesila. Arbitraža, meni Peking, je za tiste, ki nimajo učinkovitih načinov za obrambo suverenosti, kot je na primer gradnja umetnih otokov in vojaških baz v spornih vodah.
