Malo je stvari, ki si jih Kitajci želijo bolj kot Nobelovo nagrado, a so doslej imeli največ problemov prav s svojimi nobelovci, ki se jih na kitajskem sploh ne sme omenjati.

Peking - Kitajsko zunanje ministrstvo je komajda do konca izgovorilo opozorilo Washingtonu v zvezi s pričakovanim srečanjem med predsednikom Barackom Obamo in lamaističnim duhovnikom dalajlamo, ko se je že moralo lotiti pisanja nove grožnje, namenjene »vsakomur, ki ga to zadeva« - in to v zvezi z nominacijo disidenta Liu Xiaoboa za letošnjo Nobelovo nagrado.

Malo je stvari, ki si jih Kitajci želijo bolj kot Nobelovo nagrado, a so doslej imeli največ problemov prav s svojimi nobelovci, ki se jih na kitajskem sploh ne sme omenjati. Vodstvu v Pekingu je jasno, da je visoko priznanje, dodeljeno tibetanskemu »živemu Budi« leta 1989, eden od argumentov, zaradi katerega se z njim tako radi sestajajo tuji državniki. Zdaj pa se boji tega, da bodo na seznam priljubljenih simbolov mirnega protesta proti diktaturi dodali še Liu Xiaoboa, avtorja manifesta Charter 08, ki predlaga konfederacijo s Tajvanom in Tibetom ter zahteva večstrankarski sistem in svobodo govora.

Tako kakor so dalajlami Nobelovo nagrado za mir dodelili v letu kitajskih nemirov, in to le nekaj mesecev po tiananmenskem pokolu, so tudi Liuja za letošnje priznanje nominirali le nekaj tednov po tem, ko je bil obsojen na 11-letno zaporno kazen.

»Podelitev (Liuju) Nobelove nagrade za mir bi bil močan način poudarjanja dejstva, da so človekove pravice - vrednota, ki jo je Kitajska priznala in odobrila - brezpogojno dane vsakemu moškemu in ženski,« je v obrazložitvi nominacije, ki so jo poslali norveškemu Nobelovemu komiteju, zapisal Kwame Anthony Appiah, predsednik ameriškega Pen centra.

Čeprav je imel komite v Oslu tudi letos seznam imen v strogi tajnosti, je skupina svetovnih intelektualcev, pisateljev in politikov nemudoma odkrito podprla Liujevo kandidaturo. S tem je izvedla pritisk na vodstvo v Pekingu, ki je lani še dodano okrepilo nasilje na vseh področjih, dvignilo zidove cenzure in izreklo vrsto strogih zapornih kazni za pisano besedo.

Kljub obljubam in pričakovanjem, da bodo olimpijske igre pripomogle k zboljšanju človekovih pravic na Kitajskem, se zdaj dogaja nekaj povsem obratnega. Zato ima Liu Xiaobo v resnici možnost, da postane Nobelov nagrajenec, in to zaradi enakih razlogov, zaradi katerih je to isto pred dvajsetimi leti postal dalajlama: kot opozorilo Kitajski, da se ne pomika v pravo smer.

»Nobelov komite za mir bi ravnal povsem napačno, če bi nagrado dodelil takšnemu človeku,« je v torek izjavil predstavnik za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Ma Zhaoxu, ne da bi pri tem upošteval dejstvo, da so kitajskega disidenta s svojimi podpisi že podprli slavni pisatelji Salman Rushdie, Philip Roth in Ha Jin ter 40 članov češkega parlamenta, seveda pa tudi bivši češki predsednik Vaclav Havel, in to skupaj z več kot 130 avtorji in podpisniki nekdanjega Charterja 77, ki se je že vpisal v zgodovino evropskega boja za demokracijo.

Tukajšnje vodstvo ni nikoli priznalo, da Kitajska v resnici že ima dva nobelovca. Dalajlamove zasluge za mir so prekrile obtožbe za separatizem, medtem ko so dela pisatelja Gao Xingjiana, ki je Nobelovo nagrado za književnost dobil pred desetimi leti, še vedno prepovedana, tako da zanj vedo le redki mladi Kitajci. Vodstvo v Pekingu pa muči tudi to, da je za leto 2010 že pripravljena še ena kočljiva nominacija, ki je prav tako neposredno povezana z azijsko silo: internet. Med kitajsko vojno z Googlom se je namreč močno uveljavilo prepričanje, da je internet najmočnejše orožje za mir in demokracijo.

Ko se povežejo Obama, ki je bil v Oslu z lovorikami ovenčan lani, dalajlama, Liu Xiaobo in internet, se Kitajski obrne politični želodec in nenadoma vidi v Nobelov nagradi za mir »os nevarnosti«, s katero se bojuje kot Don Kihot z mlini na veter - z grožnjami, ki najbolj bolijo same po sebi.