Kitajski tajkun hoče kupiti New York Times

»Kmalu bom odpotoval v Ameriko po tri stvari,« je tik pred novim letom izjavil kitajski tajkun Chen Guangbiao. »Prva je New York Times.« Predsednik družbe Arthur Sulzberger ml. je sicer še pred kratkim zatrjeval, da časopis ni na prodaj, vendar se bo Chen kljub temu 5. januarja v New Yorku začel pogajati z »največjim delničarjem«. Chen je prepričan, da je posel že skoraj sklenjen.

Drugi dve stvari, ki si jih Chen želi, sta pravzaprav nadomestni možnosti za nakup New York Timesa. Če se mu želja ne bo uresničila, bo poskušal postati večinski lastnik; če mu tudi to ne bo uspelo, bo vsaj nakupil delnice.

New York Times je vreden milijardo dolarjev, meni Chen, ki že dolgo časa trdi, da bi bil pripravljen vložiti vse svoje premoženje v nakup vodilnega ameriškega dnevnega časopisa. Leta 2012 je bilo njegovo bogastvo po nekaterih ocenah vredno 740 milijonov dolarjev, zato je prepričal doslej še neimenovanega tajkuna iz Hongkonga, da se mu je pridružil. Kitajski bogataš sicer ve, da Sulzberger ni pripravljen prodati časopisa, vendar je prepričan, da mu bo z »iskrenim pristopom in dobro voljo« uspelo prepričati predsednika New York Timesa, da bo spremenil svoje mnenje.

Ne glede na to, kaj si o Chenovi ponudbi mislijo lastniki v New Yorku, so se očitno z njim pripravljeni začeti pogovarjati, pa čeprav samo za zabavo. In ne glede na to, kdo je Chen in ali znani ekscentrik tako samo poskuša spet pritegniti pozornost javnosti, je jasno, da so kitajski oblasti všeč razlogi, zaradi katerih je pripravljen kupiti vodilni ameriški dnevnik.

»Če bom kupil New York Times,« je izjavil Chen Guangbiao, »bo moral pisati samo resnico in preveriti vse informacije, ki jih prejme.« Kakor da bi skozi njegova usta spregovorila kitajska Komunistična partija, ki po eni strani preučuje ameriške medije in se čudi, kako vplivni so, po drugi strani pa se počuti nemočno, kadar o njej piše eden od kritičnih ameriških novinarjev, ki mu uspe razkriti skrivnosti, sicer dobro skrite v najvarnejšem ideološkem sefu v Pekingu.

Novinar šanghajskega dopisništva New York Timesa David Barboza je pred dobrim letom dni razkril, da vrednost premoženja nekdanjega kitajskega premiera Wen Jiabaoja in njegovih družinskih članov znaša 2,7 milijarde ameriških dolarjev. Novinar je za svoj članek dobil Pulitzerjevo nagrado, časopis je zaradi jeznih Kitajcev izgubil nekaj milijonov dolarjev dobička (zaradi blokade njegove spletne strani), ugled newyorškega dnevnika pa se je v očeh partijskega vodstva pravzaprav povečal. »Prav neverjetno je, kako vpliven je New York Times po vsem svetu,« je spoznal Chen Guangbiao. »Berejo ga vse vlade in vsa veleposlaništva na svetu.«

To so ugotovili tudi kitajski voditelji. Wen Jiabao je sprva celo najel odvetnika, da bi opral svojo čast, umazano zaradi preveč natančnega preštevanja njegovega sumljivo pridobljenega bogastva, nato pa je tudi on tako kot vse partijsko vodstvo spoznal, da se z New York Timesom nima smisla boriti. Vsaka bitka je namreč že vnaprej izgubljena, če se jo poskuša bojevati z novinarstvom, ki skrbno ščiti vire informacij, pozorno preverja pridobljene informacije ter racionalno in objektivno predstavi ugotovitve v člankih, tako da je na vsa vprašanja mogoče odgovoriti samo s še večjo odprtostjo, ki si je na Kitajskem nihče ne želi.

New York Times je s skupino petnajstih novinarjev tudi med Kitajci pridobil ugled zanesljivega medija. Ko je namreč Chen Guangbiao izjavil, da si želi, da bi se vse družine v njegovi državi naročile na ta časopis, če bi mu ga uspelo kupiti, ni mislil samo na zaslužek, ampak tudi na to, da ljudje res potrebujejo kakovostno in strokovno vodene medije. Na Kitajskem je danes več kot 2200 dnevnih časopisov in približno 7000 tedenskih časopisov, vendar je med njimi malo tistih, ki jim bralske množice zaupajo in jih imajo za zanesljive vire informacij ter objektivne opisovalce dogodkov. Ideologija in cenzura sta še vedno preveč očitni, ostra kritika pa vedno otopi, kadar nekdo piše o občutljivi temi.

Potem ko je lani vodilne položaje v državi zasedla nova generacija voditeljev, se je nadzor nad tujimi novinarji na Kitajskem okrepil, čeprav so nekateri pričakovali prav nasprotno. Najboljšim poznavalcem tamkajšnjih razmer namreč niso podaljšali novinarskih akreditacij in bivalnih vizumov.

New York Times se je nato spet proslavil z »udarno novico« o telefonskem pogovoru med glavnim urednikom Bloomberg Newsa Matthewom Winklerjem in njegovimi dopisniki, ki so se ukvarjali z razkrivanjem korupcijskih povezav med kitajskimi voditelji, med katerimi je bil tudi predsednik Xi Jinping. Urednik je, pravijo novinarji, poudarjal, da si morajo predvsem prizadevati ostati na kitajskih tleh, zato je treba nehati pripravljati nekatere od najobčutljivejših člankov. Priznal jim je celo, da je preučeval delo tujih novinarjev, ki so delali v Tretjem rajhu, in na podlagi svojih ugotovitev poskušal izpopolniti strategijo o tem, kako čim dlje ostati na Kitajskem. Svojim novinarjem je naročil, naj se opirajo na pisne dokumente bolj kot na osebne stike, in takrat jim je postalo jasno, da od njih pričakuje manj kritične članke. Kitajska je zmagala. Bloomberg je postal previdnejši.

Tudi če je Chenova ponudba za nakup New York Timesa samo še ena poteza v njegovem značilnem slogu – med drugim je že prodajal svež zrak v konzervah, da bi opozoril na onesnaževanje –, ne smemo dvomiti o tem, da ga kitajska partija podpira. S svojo ponudbo se je vsaj pridružil drugim milijarderjem (denimo Donaldu Trumpu), ki se zanimajo za nakup newyorškega časopisa. Vendar za zdaj nekoliko spominja na nekega kitajskega tajkuna, ki je vstopil v švedsko veleposlaništvo v Pekingu in zaprosil za vizum.

»Zakaj bi radi obiskali Švedsko?« ga je vprašal uradnik na veleposlaništvu. »Da bi kupil plavolasko,« je resno odgovoril tajkun.