Tiskane izdaje
Peking - Kadar Indijci pošljejo raketo v vesolje, se posvetujejo z astrologi, ki izračunajo najprimernejši datum za takšen podvig. Kadar to počnejo Kitajci, si pozorno ogledajo koledar pomembnih političnih dogodkov.
Vesoljska kapsula Shenzhou 9 je zato poletela tik pred srečanjem voditeljev držav G20, se združila v orbiti z modulom Tiangong 1 tik pred podnebno konferenco Rio+20 in samo nekaj mesecev pred 18. partijskim kongresom dokazala, kako uspešna je lahko azijska sila. V času čedalje bolj negotovih razmer po vsem svetu se je v mehiškem letovišču Los Cabos sestalo dvajset voditeljev najvplivnejših gospodarstev, številni pa so se začeli spraševati, kdo se je upravičeno udeležil tega srečanja, kdo še manjka, v kateri državi se razmere slabšajo in v kateri se izboljšujejo.
Alex M. Brill iz vplivnega inštituta American Enterprise Institute in James K. Glassman, izvršni direktor inštituta Georgea W. Busha, sta določila merila, po katerih bi lahko na ta vprašanja danes odgovorili drugače kakor leta 1999, ko so ustanovili klub G20. Višina bruto domačega proizvoda in pomen v svetovnem gospodarstvu sta prvi merili, sledijo jima pravna država in tržna načela ter stopnja finančne povezanosti z drugimi državami.
V kateri klub spada Kitajska?
Po teh merilih, trdita ameriška znanstvenika, Argentina in Indonezija ne sodita več v skupino držav G20, tik pod črto sta tudi Rusija in Mehika. Te države bi bilo treba izključiti iz kluba, vanj pa povabiti Švico, Singapur, Norveško in Malezijo. Kitajci se vedno počutijo nekoliko neprijetno, kadar kdo omeni takšne teme, in čeprav se zdi razumljivo, da bi morala biti država z največ prebivalci v svetovnem vrhu po višini BDP-ja, se še vedno upravičeno sprašujemo, kje je pravzaprav Kitajska, če njen položaj presojamo s stališča kakovosti njenega razvoja? In kateremu klubu bi pripadala, če bi upoštevali načela pravne države, ki so bila tako grobo poteptana v primeru chongqinškega partijskega sekretarja Bo Xilaija in njegove pohlepne žene?
Neki kitajski disidentski karikaturist je narisal raketo, ki je v vesolje ponesla Shenzhou 9, v obliki injekcije, polne krvi. V svojem spletnem dnevniku je pojasnil, da je to kri, ki jo režim izsesava iz ljudi, hkrati pa jo država vbrizgava nazaj v možgane Kitajcev in jih tako prepričuje, da morajo biti ponosni na velike podvige in se zavedati, da se razmere na Kitajskem izboljšujejo, v Ameriki in Evropi pa so čedalje slabše. Podobno se počutijo tudi marsikje drugje po svetu. Junijska raziskava javnega mnenja raziskovalnega središča Pew je pokazala, da 42 odstotkov ljudi v 21 državah, v katerih so izvedli raziskavo, meni, da je Kitajska vodilno gospodarstvo sveta, samo 36 odstotkov jih je odgovorilo, da so na prvem mestu še vedno ZDA.
Kitajski vrh lahko o tem veliko teže prepriča svoj narod kot pa zahodnjake, prestrašene zaradi finančnih težav, ki so na obzorju. Ko pa v Pekingu ali Wuhanu vdihavajo čist smog, premier Wen Jiabao pa v Riu de Janeiru ponovi, da od držav v razvoju ne bi smeli pričakovati, da bodo prevzele večji del odgovornosti za onesnaženje in podnebne spremembe, je tu spet Shenzhou 9 in njegovo poslanstvo gradnje neodvisne kitajske vesoljske postaje, katere naloga bo med drugimi iskanje novih virov energije.
Pričakovanja od konference Rio+20 so se zmanjšala v tolikšni meri, kolikor je globalna finančna kriza povečala odstotek brezposelnih. Znotraj kitajskih meja pa se je razblinila vsaka iluzija, da se je mogoče izogniti pogubnemu onesnaženju, dokler poteka pospešena urbanizacija družbe in dokler si vlada prizadeva za vzdrževanje visoke stopnje rasti kot edinega poroka stabilnosti.
Novi moralni strandardi
V takšnih razmerah je Shenzhou 9 nova obljuba boljše in čistejše prihodnosti. Ekološko čistejši (»no«) vesoljski misiji pripisujejo še eno nalogo - postaviti nove moralne standarde za družbo, ki je izgubila vsako upanje v omejevanje korupcije. Nekaj dni prej, preden je vesoljska trojka poletela v orbito, so zaradi dogovorjenih tekem in pobiranja velikih vsot denarja iz športne loterije v zaporu končali celo nogometaši. Predsednik nogometne zveze Nan Yong in njegov predhodnik Xie Yalong sta bila zaradi sprejemanje podkupnine obsojena vsak na deset let in pol zapora, štirje reprezentanti so dobili do šest let, ravno toliko pa tudi štirje nogometni sodniki.
»Duh Shenzhouja je jasno nasprotje sodobnim družbenim problemom, kot so goljufije, korupcija in popačene vrednote,« pravi Zheng Hao, komentator hongkonške televizije Phoeni. »Značilnosti vesoljskega programa so vztrajnost in odgovornost, absolutno spoštovanje znanosti in nezainteresiranost za slavo in bogastvo.« Zbegano kitajsko mladino je treba opozarjati na zgodbe o požrtvovalnih astronavtih, med katerimi je zdaj tudi ženska. Duh Shenzhouja bi lahko pripomogel k očiščenju onesnaženega družbenega okolja in rasti bolj zdrave generacije.
Je mogoče, da korupcije ni samo še v vesolju? To vprašanje se z vsako novo generacijo na oblasti postavlja vse glasneje. Ker pa so priprave na 18. partijski kongres, ki bo v jeseni, polne doslej najhujših korupcijskih škandalov, med katerimi so celo prikriti umori, je nanj vse težje odgovoriti. Komunistična partija je med svojimi funkcionarji začela kampanjo propagiranja moralnih vrednot. Od njih zahteva, naj preberejo serijo knjig o zgodovini moralne integritete državnih uradnikov, kritiki pa vnaprej trdijo, da je vse to samo še ena priložnost, da se bodo v kakem žepu spet znašli veliki denarci.
Nekateri so se tudi spomnili, da je Mao Zedong moralno nezanesljive poslal na podeželje, da bi se tam učili od revolucionarnega razreda kmetov in se v težavnih razmerah malo utrdili. Zdaj bi jih lahko za nekaj časa poslali v vesolje.
