Zorana Baković, Peking
Peking – Za kitajsko komunistično partijo je obisk podpredsednika države Xi Jinpinga v ZDA del ustaljenega ciklusa. Za prihodnjega partijskega šefa je pot v Washington geopolitični obred, s katerim hoče Kitajska pokazati, kdo je njen najpomembnejši partner in komu bi rada bila najpomembnejša sogovornica.
Toda ko je Xi včeraj poletel preko oceana, je njegov spoznavni obisk v ZDA nerodno padel med obletnico egiptovske revolucije, tibetansko novo leto in negotovost globalnega gospodarskega zdravja. Ne glede na to, da si je prihodnji voditelj Kitajske želel, da bi njegov obisk potekal tako kot leta 2002, ko je med pripravami na prevzem najvišje partijske funkcije s podobnimi nameni preskočil Tihi ocean Hu Jintao, bo letos vse drugače. Predvsem bo težje kot pred desetletjem, ko je bil za Ameriko največja nevarnost terorizem, ne Kitajska, in ko sta bila Bela hiša in Pentagon osredotočena na Bližnji in ne na Daljnji vzhod.
Xija je v ZDA povabil ameriški podpredsednik Joe Biden, vendar se bo med štiridnevnim obiskom srečal tudi s predsednikom Barackom Obamo in obrambnim ministrom Leonom Panetto. Seveda lahko vnaprej ugotovimo, da prihodnji voditelj Kitajske ni Hu Jintao, saj je precej bolj samozavesten in sproščen v političnem vedenju, vendar na drugi strani tudi Obama ni George Bush mlajši, saj na Kitajsko gleda skozi precej ostrejšo prizmo, predvsem v času, ko ga čaka bitka za še en predsedniški mandat. Obama tudi bolj iskreno kot njegov predhodnik pričakuje, da bo azijska sila končno naredila »korak v pravo smer« ko je govora o političnih reformah in spoštovanju človekovih pravic.
Toda le nekaj dni, preden se je Xi napotil čez ocean, je partijski šef tibetanske avtonomne pokrajine Chen Quanguo lokalnim uradnikom in varnostnim silam v himalajski regiji naročil, naj se »pripravijo na vojno« proti separatističnim sabotažam, kamor po mnenju kitajskega vodstva sodijo tako samozažigi lamaističnih menihov kot opozorila dalajlame, da so to le dejanja iz obupa zaradi družbene nepravičnosti in kulturnega genocida. V pričakovanju novega leta, ki bo na »strehi sveta« nastopilo 22. februarja, je bila kitajska represija preimenovana v odločilno bitko z vsako sapico tibetanske pomladi, ki bi utegnila v himalajskem višavju sprožiti val sprememb, kakršen je zadel Egipt in Libijo.
V času, ko se je Hu predstavljal Bushu, se je Kitajska še potrudila izpustiti iz zapora kakšnega disidenta, da bi vsaj na površju pokazala dobro voljo za vzpostavitev ideološkega mostu z ZDA. Zdaj pa je Xijev obisk Bele hiše napovedalo še eno streljanje na tibetanske upornike, ki so po srditih spopadih s policijo konec prejšnjega meseca pobegnili iz okrožja Draggo v pokrajini Sečuan; v strelskem obračunu sta bila menda v četrtek ubita menih in njegov brat. Poleg tega je kitajsko sodišče prav pred odhodom prihodnjega voditelja države v Washington izreklo zaporno kazen Zhu Yufuju, ki bo preživel sedem let za rešetkami zaradi pesmi, označene za »poskus spodkopavanja državnih oblasti«, v lamaističnem samostanu Mamae v Sečuanu pa se je v soboto zažgala še ena mlada Tibetanka.
Sporočilo, ki ga bo Xi prinesel v Belo hišo, je precej bolj kompleksno kot tisto, ki ga je leta 2002 dostavil Hu. Voditelj nove generacije, katerega oče je bil eden od največjih kitajskih revolucionarjev in tesni sodelavec Deng Xiaopinga, bo potihem spomnil Američane, da se je v zadnjem desetletju po svetu veliko uspešneje razširil državni kapitalizem kakor parlamentarna demokracija, in da je, čeprav ni njen izum, prav Kitajska najbolj pripomogla k oživljanju tega modela s svojo formulo absolutnega političnega nadzora nad gospodarsko svobodnim tržiščem in s partijskim krmilom, neposredno vgrajenim v 3200 milijard dolarjev deviznih rezerv.
Vendar to Xiju vseeno ne bo dalo kake večje prednosti pred ameriškimi gostitelji. Ne glede na to, kako glasno bo poudaril, da v Belo hišo prihaja prav na valentinovo, to ne spremeni dejstva, da so kitajsko-ameriški odnosi zreli za podrobno redefiniranje, in ne gre preveč dvomiti, da bosta Obama in Biden človekove pravice vrnila na vrh agende. Morda ne toliko zaradi tega, ker bi sočustvovala s Tibetanci ali ker bi jima bilo mar svobode govora in poezije na Kitajskem. Začetek reševanja ekonomske krize na Zahodu bi se namreč lahko skrival prav v izboljšanju položaja človekovih pravic v državah, ki se lahko pohvalijo z visoko gospodarsko rastjo predvsem zato, ker v njih ne življenje ne delo nista ovrednotena v skladu s temeljnim človekovim dostojanstvom. Samo pod pogojem, da se bodo v teh državah zvišale plače, pravica do združevanja in svoboda govora, se bosta začeli uravnavati razvojna dinamika Vzhoda in gospodarska stagnacija Zahoda, s čimer se bodo začele odpirati nove perspektive nadaljnje globalizacije.
Zaradi vsega tega Xijev let čez ocean ne bo samo običajen obred, v katerem se dve sili držati za roke in plešeta zmagoslavni valček. Amerika nima več časa čakati na obotavljivo Kitajsko, ki bi bila, pa spet ne bi bila velesila. Čas je za novo vsebino kitajsko-ameriškega partnerstva. Če kaj takega sploh obstaja.