Kitajsko-nemški ples dveh partnerjev, 
priklon, potem pa bo šel vsak po svoje

Angela Merkel v Pekingu: Po »eni Kitajski« tudi »ena Evropa«. Vodstvo v Pekingu pričakuje od Nemčije zeleno luč 
za vzpostavitev povezave »pas in cesta« prek Balkana na zahod. Ogromne koristi, a tudi pasti trgovanja s Kitajsko.
Objavljeno
24. maj 2018 06.00
Posodobljeno
24. maj 2018 10.55
Xi Jinping in Angela Merkel. FOTO: Wolfgang Rattay/Reuters
V današnjem svetu so zavezništva med silami podobna plesni prireditvi, na kateri partner zaprosi partnerico za ples. Skupaj odplešeta nekaj minut elegantnega valčka ali strastnega tanga, se drug drugemu priklonita, nato pa odideta vsak na svojo stran. Naslednji ples bosta morda znova odplesala skupaj ali pa z različnimi partnerji.

Na kratko povedano, zavezništvo je stvar malce podaljšanega trenutka. Prav takšni so videti tudi odnosi med Kitajsko in Nemčijo. Ko se bo kanclerka Angela Merkel danes mudila v Pekingu, jutri pa v južnem mestu Shenzhen, bosta o številnih vprašanjih obe sili uskladili korake in – kot da sta v resnici tesni zaveznici – skupaj stopili v bran odprti multilateralni ureditvi ter se postavili po robu ameriškemu protekcionizmu in grožnjam s trgovinsko vojno.

image
V današnjem svetu so zavezništva med silami podobna plesni prireditvi, na kateri partner zaprosi partnerico za ples. Ali pa prikoraka častna četa. FOTO: Jason Lee/Reuters


A takoj, ko se bodo vrata zaprla, bosta obe državi vsaka zase nadaljevali dvostranska pogajanja z Washingtonom. Ko bo zazvenela naslednja melodija, bo Nemčija zaplesala z ZDA, in to v ritmu pritiskov na Kitajsko, naj zmanjša pro­izvodnjo oziroma izvoz jekla, ublaži trgovinski primanjkljaj ter na široko odpre vrata svojega trga za ameriške oziroma nemške družbe, Peking pa bo medtem Trumpovim pogajalcem obljubljal, da bo pokupil vso hrano, ki jo bodo pridelali ameriški kmetje, veliko novih boeingov in Chryslerjevih avtomobilov, čeprav bo to pomenilo, da bodo zaradi tega odpisali del naročil od Evropske unije.


»Novo obdobje«

Na kitajski strani so zaskrbljeni zaradi spreminjanja investicijskega ozračja na evropski celini in možnosti, da bi prav Nemčija popeljala Unijo k skupnemu mehanizmu preverjanja tujih naložb.

Za Angelo Merkel bo to enajsti obisk na Kitajskem, za Kitajce pa njen prvi obisk, odkar je bila znova izvoljena za kanclerko, tako da bodo gotovo vztrajali pri »novem obdobju« ali »novi fazi« kitajsko-nemških odnosov. Poleg pomembnih tem, kot so usoda iranskega sporazuma, severnokorejsko nihanje med vojno in mirom ali odgovornost najmočnejših gospodarstev glede podnebnih sprememb, bodo poskusili kanclerkini gostitelji ugotoviti, koliko ta nastopa samo kot predsednica vlade svoje države in koliko kot voditeljica Evropske unije, pa tudi koliko si bo prizadevala za vzpostavitev enotne evropske politike v odnosih s Kitajsko.

Ko gre za zunanjetrgovinsko ravnovesje, Angela Merkel nima razlogov za pritoževanje, saj se je znotraj 190 milijard evrov skupne bilateralne menjave nemški primanjkljaj lani zmanjšal na sprejemljivih 14,2 milijarde evrov. Vprašanje pa je, ali bo kanclerka govorila v imenu EU, ki je letošnje leto začela s kar 21-odstotnim povečanjem primanjkljaja v primerjavi z letom 2017, v katerem je ta dosegel rekordnih 180 milijard evrov.

image
Kitajski premier Li Keqiang se rokuje z nemško kanclerko Angelo Merkel. FOTO: Jason Lee/Reuters


Pozivi k previdnosti


Na kitajski strani so precej bolj zaskrbljeni zaradi spreminjanja investicijskega ozračja na evropski celini in možnosti, da bi prav Nemčija popeljala Unijo k skupnemu mehanizmu preverjanja tujih naložb, in to zato, da bi pri nadaljnjem kupovanju nemških družb ustavila kitajski kapital.

Odkar se je zaradi očitnega povečanja kitajskih naložb v EU pozornost preusmerila v strateško-politično zaledje tega trenda, so prav nemški funkcionarji najbolj glasno pozivali k previdnosti. Odkar so prešle v kitajske roke družba za energetski menedžment Ista, proizvajalec industrijskih robotov Kuka, 8,8 odstotka Deutsche Bank in 9,7 odstotka Daimlerja, z dnevnega reda ne izgine vprašanje preverjanja kitajskih investicijskih projektov. Kitajska stran vztrajno ponavlja, da nujno potrebuje napredne nemške tehnologije, inovacije in metode varstva okolja ter da bi morala Nemčija – in nato celotna EU – to sprejeti kot priložnost za poglabljanje sodelovanja, ne pa kot razlog za strah pred močno Kitajsko.

image
Ko gre za zunanjetrgovinsko ravnovesje, Angela Merkel nima razlogov za pritoževanje, saj se je znotraj 190 milijard evrov skupne bilateralne menjave nemški primanjkljaj lani zmanjšal na sprejemljivih 14,2 milijarde evrov. FOTO: Jason Lee/Reuters


Vodstvo v Pekingu pričakuje od Nemčije zeleno luč za vzpostavitev povezave, »pobude za vzpostavitev gospodarskega pasu in nove svilne ceste« prek Balkana v zahodno Evropo. Ob tem je nekdo pripomnil, da se je makedonski premier Zoran Zaev, ko se je februarja mudil v Berlinu, zahvalil Kitajski za pomoč pri posodobitvi cest v njegovi državi, kar je kanclerka Angela Merkel pospremila z opozorilom, da so lahko naložbe v infrastrukturo politično pogojene.

Čedalje očitneje je, da dejansko so in da s »pasom in cesto« ne bo prišel samo kapital, temveč tudi kitajska zasnova človekovih pravic ter celotne globalne ureditve. Zakaj torej ne bi Angela Merkel kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu in premieru Xi Keqiangu tokrat na njuno mantro o politiki »ene Kitajske« odgovorila z zahtevo, naj Kitajska spoštuje politiko »ene Evrope«, kot je to predlagal bivši nemški zunanji minister Sigmar Gabriel? Ko bodo danes v troje v tričetrtinskem taktu plesali valček, bo med preostalimi temami pogovora lebdela tudi ta ideja. Morda je prav ta najpomembnejša za prihodnost partnerstva med azijsko silo in staro celino.

image
Častna četa je pozdravila obisk Angele Merkel v Pekingu. FOTO: Jason Lee/Reuters