Tiskane izdaje
Predsedniki Nikaragve, Venezuele in Bolivije so naznanili, da bi njihove države lahko ponudile politični azil ameriškemu beguncu Edwardu Snowdnu. Trije latinskoameriški voditelji so hkrati z dobrodošlico izrazili solidarnost, večina držav pa je prošnjo zavrnila z razlago o tehničnih razlogih.
Venezuelski predsednik Nicolas Maduro je izrecno ponudil zaščito »pred pregonom imperija« in zavrnil ameriško prošnjo za izročitev, nikaragovski Daniel Ortega je rekel, da bi njegova država to storila, »če bi dovoljevale okoliščine«, bolivijski voditelj Evo Morales pa je povedal, da bi Snowden lahko dobi azil, če bi zanj zaprosil.
Potem ko je Edward Snowden za politični azil menda že zaprosil 27 držav, jih večina temu ni naklonjena. Za mnoge ni verjetno, da bi ga dale, denimo Brazilija, Finska, Norveška, Španija, Poljska, vrsta je tudi takih, ki niso odgovorile, recimo Francija, Nemčija, Italija, Švica. Ta zgodba je oplazila tudi Slovenijo: pobudo za azil ameriškemu žvižgaču je dal evropski poslanec, diplomat in nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl. A si je bilo že od začetka težko predstavljati, da bi se Slovenija – ki Američanom nikoli ni znala reči »ne« – lahko postavila po robu Združenim državam.
»V postelji z Nemci«
Snowden je v intervjuju za Spiegel pod naslovom NSA »v postelji z Nemci«, obtožil Nacionalno varnostno agencijo povezanosti z evropskimi vladami. Zadnji podatki hkrati nakazujejo tesne delovne vezi med nemško obveščevalno službo in ameriškimi oblastmi. Pogovor za revijo so opravili prek zakodirane elektronske pošte tik pred tem, ko je nekdanji sodelavec Cie postal svetovno znani žvižgač. Zatem je Evropo osramotil škandal, ko so bolivijskemu predsedniškemu letalu zaradi suma, da je na krovu Snowden, prepovedali vstop v zračni prostor več držav. To je bila klofuta evropski demokraciji, človekovim pravicam in mednarodnemu pravu.
Zakaj mora Evropa zaščititi Edwarda Snowdna, sta te dni v članku, ki ga je objavil Monde in še več evropskih časnikov, pojasnjevala ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange in generalni direktor organizacije Novinarji brez meja Christophe Deloire. Države EU sta pozvala, naj v imenu svobode tiska in obveščenosti žvižgaču zagotovijo azil. Spomnila sta, da je Unija lani dobila Nobelovo nagrado za prispevek k »spodbujanju miru, sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi« in morala bi se pokazati vredno tega priznanja – torej zaščititi pravico do informiranosti, ne glede na politične pritiske svoje tako imenovane najtesnejše zaveznice, Združenih držav. Ta zaščita, če žvižgač ravna v »dobri veri«, je med drugim v skladu s pozivom Združenih narodov in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, podobno je tudi stališče parlamentarne skupščine Sveta Evrope.
Nekateri ga sicer imenujejo izdajalca, »a katera razsodna oseba lahko zanika, da je Edward Snowden žvižgač«? Zaradi razkritij je svetovni tisk, med drugimi Washington Post in Guardian, pisal o tem, kako nadzor sledi desetinam milijonov državljanov, tudi Evropejcem, evropske države imajo do imenovanega dolg, razkritje je bilo nedvoumno v javnem interesu, poudarjata Assange in Deloire.
Zaupanje
Razkritja o razsežnostih ameriškega prisluškovanja so povzročila drastični padec nemškega zaupanja v Združene države; to je na najnižji ravni po predsedniškem mandatu Georgea W. Busha. Ena od zadnjih javnomnenjskih anket je obenem pokazala, da Nemci zagovarjajo odločnejše ravnanje njihove države, želijo, da se Berlin upre Washingtonu.
Še do nedavnega so ameriškemu predsedniku Baracku Obami pripisovali zasluge za izboljšanje transatlantskih odnosov po porazni zapuščini republikanskega predhodnika. Na začetku prvega mandata je več kot tri četrt Nemcev pojmovalo ZDA za »zaupanja vredno državo«. Po razkritjih o prisluškovanju Nacionalne varnostne agencije in obsežnem nadzoru komunikacij, ki je kršil varstvo osebnih podatkov Evropejcev, pa je zaupanje dramatično padlo. Manj kot polovica (49 odstotkov) Nemcev še ima Američane za verodostojne, tako nizkega zaupanja ne pomnimo vse od Bushevih časov. Padec je izrazit tudi v primerjavi s številkami izpred pol leta.
Medtem ko so bili politiki, z nemško kanclerko Angelo Merkel vred, nad razkritji ogorčeni, pa javno mnenje zahteva ostrejše odzive. Kar 78 odstotkov ljudi je povedalo, da bi moral uradni Berlin bolj nedvoumno protestirati v Washingtonu. Kljub temu pa so vprašani menili, da je Nemčija precej nemočna glede prisluškovanja; dve tretjini vprašanih sta prepričani, da pred tem ni zaščite. Upadlo pa je tudi zaupanje v Britanijo, ki je bila vpletena v afero in nadzor svetovnega spleta, čeprav iz aktualne javnomnenjske meritve ni jasno, ali je zaupanje pošlo zaradi prisluškovanja ali zaradi siceršnjih protievropskih stališč, značilnih za Otok.
