Ko imperij vrača udarec, letijo milijarde

Peking − »Za državi s tako dolgo in ponosno zgodovino se zdi, da sta bili še včeraj v letu 1793,« je ugotavljala BBC-jeva komentatorka Carrie Gracie, ko je razmišljala o zgodovinskem­ sodelovanju in sporih med Združenim kraljestvom in Osrednjim cesarstvom. Ravno te dni sta namreč finančni minister George Osborne in londonski župan Boris Johnson obiskala Kitajsko.

Tistega leta je kralj Jurij III. poslal v Peking lorda Macartneyja, ker so Angleži poskušali prepričati Kitajce, da bi na njihovem trgu smeli prodajati več svojih izdelkov. Vendar so se morali hitro sprijazniti z neuspehom, potem ko prvi veleposlanik velikega imperija ni hotel narediti kowtowa (globokega priklona na kolenih, in sicer tako, da bi se s čelom dotaknil tal) pred cesarjem Qianlongom.

Britanska odprava je bila neuspešna zaradi številnih drugih razlogov, ne samo zaradi veleposlanikove ošabnosti, cesar je vse naštel v dolgem pismu, ki ga je poslal Juriju III. Na koncu je zapisal, da ima Kitajska »vse in da ne potrebuje izdelkov iz tuje države«.

Zdi se, da sta Osborne in Johnson med obiskom neposredno namigovala na Macartneyjev podvig pred več kot 220 leti. Britanska politika bosta v šestih dneh obiskala tri kitajska mesta in kakor da bi hotela popraviti napako nekdanjega odposlanca svojega imperija, sta se globoko priklonila kitajskemu vodstvu in v bogatem metaforičnem jeziku sporočila, da bi Velika Britanija rada okrepila sodelovanje s Kitajsko in poglobila partnerstvo na vseh področjih.

Oba sta se globoko priklanjala, ker je uradni Peking ohladil odnose z britanskim političnim vodstvom, potem ko je pred letom in pol premier David Cameron sprejel dalajlamo. Peking tega dejanja ni bil pripravljen odpustiti, dokler ni Osborne izrecno obljubil, da London tega »nikoli več« ne bo ponovil, in dodal, da bodo zdaj kitajski poslovneži in turisti, ki bi radi obiskali Veliko Britanijo, precej lažje pridobili vizume. »Združeno kraljestvo bi moralo pokazati, da globoko spoštuje starodavno civilizacijo,« je povedal in se ni zmenil za opozorila svojega zunanjega ministrstva o tem, da je treba h Kitajski pristopiti zelo previdno, saj se razlike, ki razdvajajo državi, od leta 1793 niso bistveno spremenile.

Osborne je trdil, da si bo med drugim prizadeval spremeniti mnenje Britancev, ki imajo Kitajsko za »nekakšno delavnico, v kateri na Biserni reki delajo preslabo plačani delavci«, in tako namignil na južni del pokrajine Guangdong, kjer delujejo številne tovarne. Johnson je medtem študentom na pekinški univerzi pojasnjeval, da ni naključje, da ministrstvo za čaranje v romanu J. K. Rowling deluje v Londonu, še manj pa, da je bila prvo dekle, ki jo je Harry Potter poljubil, prav Cho Chang, kitajska študentka na Bradavičarski šoli za čarovnike. »Najbrž mi ni treba ničesar dodatno pojasnjevati,« je na koncu povedal politik, ki ga ljudje najraje kličejo po osebnem imenu, »to je kratko malo prihodnost Britanije in Londona«.

Delovanje gospodarske diplomacije so poskušali pojasniti tudi z literarnimi dogodki, očitno skrbno izbranimi, saj so J. K. Rowling in njeni junaki zelo priljubljeni med mladimi Kitajci, literarne primerjave pa so bile najbolj namenjene resnim kitajskim študentkam in študentom, ki jih zanima študij na britanskih univerzah. »Tu ne bo omejitev,« je povedal Osborne, ko je govoril o številu tistih, ki bi hoteli posnemati 130.000 rojakov, ki se že izobražujejo v Veliki Britaniji.

»Prav tako ne bo omejitev pri številu kitajskih turistov, ki bi nas radi obiskali, in pri številu morebitnih skupnih poslovnih projektov, saj navsezadnje – kaj je pravzaprav resnični dialog?« se je vprašal Osborne in takoj odgovoril: »To niso samo vladna srečanja in sestanki politikov, ampak tudi ljudje, ki se pogovarjajo med seboj, se učijo in razumejo drug drugega ter razmišljajo o skupni prihodnosti.«

Velika Britanija je lani izdala približno 210.000 vizumov za Kitajce, ki so nato na njenem ozemlju zapravili 300 milijonov funtov. To je samo majhen del od 102 milijard dolarjev, kolikor so jih Kitajci po ocenah Svetovne turistične organizacije leta 2012 zapravili za potovanja v tujino.

Premagovanje sinofobije

London je doslej puščal vrata napol zaprta in od Kitajcev zahteval, naj zaprosijo za vizum s posebnim postopkom in vedno priložijo dokazila o svojem premoženju, zdaj pa lahko kmalu pričakujemo, da bo celoten postopek mogoče opraviti v 24 urah in da bodo prošnjo za britanski vizum obravnavali s prošnjo za schengenski vizum. Združeno kraljestvo se zdaj očitno poskuša priljubiti Osrednjemu cesarstvu in premagati preostanke sinofobije, poleg tega ponuja odprto dlan kitajskemu kapitalu, zaradi katerega se nekateri v Veliki Britaniji pravzaprav bojijo, da jih bodo Kitajci pokupili in da bo imperij tako lahko vrnil zgodovinski udarec.

Velika Britanija je eden najbolj priljubljenih ciljev kitajskih naložb v tujini, saj so Kitajci vanjo vložili dvakrat več kakor v pre­ostale države Evropske unije. Doslej so jih najbolj zanimali energetski velikani, denimo BP, v katerem so kupili dvoodstotni lastniški delež, in Talisman, katerega 49-odstotni lastniki so Kitajci. Naložb je vedno več, saj so Kitajci kupili 10 odstotkov letališča Heathrow, 60 odstotkov živilskega podjetja Weetabix in 100 odstotkov družbe Manganese Bronze, ki izdeluje londonske ­taksije.

Med Osbornovim in Borisovim popotovanjem po kitajskih mestih so sklenili več sporazumov, med drugim tistega o jedrskih elektrarnah in sončni energiji. Najpomembnejši je morda sporazum, ki bo britanskim podjetjem omogočil, da bodo v kitajsko industrijo vlagala kitajsko valuto, in sicer 80 milijard juanov (13 milijard dolarjev), s čimer bodo Angleži pomembno vplivali na kitajsko reformo monetarnega sistema.

Odnosi med Združenim kraljestvom in Osrednjim cesarstvom se bodo tako morda vendarle oddaljili od tistih iz leta 1793. Tako bo morda tudi Evropa, na čelu katere zdaj stopata Osborne in Boris – ta velja celo za enega od morebitnih kandidatov za naslednjega ­premiera –,­­­ končno odprla vrata Kitajcem, s katerimi se ne bo strinjala glede dalajlame, vendar jih bo zaradi polnih žepov in navdušenosti nad nadaljnjim razvojem vzljubila še bolj kakor budističnega idola, ki niti sredi zime ne nosi dolgih rokavov.