Tiskane izdaje
Sarajevo − Nenad Pejić, nekdanji programski direktor sarajevske televizijske hiše, se je v usodnih aprilskih dneh leta 1992 skupaj s sodelavci odločil, da bo televizija v živo prenašala veliki protestni shod za mir, ki se je začel pred takratnim poslopjem skupščine v Sarajevu.
Politika je bila ogorčena. Najprej je na televizijo poklical Radovan Karadžić. »Vi pripravljate državni udar!« se je drl v telefon. »Bosno in Hercegovino hočete izgnati iz Jugoslavije! Srbski narod tega ne bo dovolil! ... Prekinite prenos!«
Potem se je oglasil Alija Izetbegović. »Vi hočete Bosno in Hercegovino zadržati v Jugoslaviji! Vi hujskate ljudi, naj gredo na ulice! Vi poskušate zrušiti legalno oblast ...!«
Nenad Pejić danes pravi, da so se za prenos odločili samo zato, ker je bila to v resnici še zadnja priložnost za mir. In da za tem ni bilo nikakršne politike. To je bil zadnji poskus ustaviti vojno, ki je takrat že začela trgati Bosno in Hercegovino. Od štirih milijonov prebivalcev BiH je bilo tedaj vsaj tri in pol milijona takih, ki niso hoteli vojne ne razdelitve države. Toda politika je menila drugače. »Osebni stražarji vodilnih mož srbske demokratske stranke so iz hotela Holiday Inn tistega dne že streljali na nas, demonstrante. Vsem nam so z bolečo jasnostjo pokazali, da nismo svobodni subjekti, ki lahko sami odločajo o politični in zgodovinski usodi svoje države,« mi v pogovoru pove Dževad Karahasan, pisatelj, ki je sodeloval na tistem velikem protestnem shodu za mir v Bosni.
Urbicid
Sarajevo, o katerem je Ivo Andrić nekoč dejal, da osrečuje ljudi, je pozneje postalo nekakšen simbol balkanske morije. Vojna je to slikovito mesto ob Miljacki spremenila v eno samo pokopališče, kjer trpljenju in smrti ni bilo videti konca. V Sarajevu, ki so ga Srbi oblegali natanko 1395 dni, kot trdijo najbolj natančni kronisti, je v resnici šlo za nekakšen eksperiment. Kaj se zgodi s sodobnim (olimpijskim) mestom, če mu odtegneš osnovne civilizacijske pridobitve, kot so voda, elektrika, plin, mestni prevoz, živež? Kako dolgo zdržijo živci, ko čakaš, kdaj bo spet udaril ostrostrelec? Kdaj se človek, ki mu pred očmi pobijajo sorodnike in sosede, dokončno zlomi? Eksperiment, ki naj bi pokazal, kako hitro se v takšnih razmerah ljudje razdelijo in postanejo sovražniki.
Pravi urbicid torej, ko z uničenjem mesta poskušaš uničiti tudi duha v ljudeh, pravi francoski filozof André Glucksmann. Toda Sarajeva jim kljub nekajletnemu obleganju ni uspelo uničiti. A cena za to je bila strašna. Najmanj 12.000 mrtvih. In na tisoče ljudi z ranami v dušah, ki bržkone nikoli ne bodo zaceljene. In nikoli popisane. Ker zanje ni pravih besed. Kajti tudi besede imajo svoje skrivno življenje.
Dževad Karahasan pravi, da je Sarajevo postalo nekakšna metafora vsega slabega, kar se danes dogaja v svetu. Nekakšno nevidno srce v našem globalnem vilajetu. Dvajseto stoletje se je namreč začelo in končalo prav v Sarajevu. Začelo se je leta 1914, na Latinski ćupriji, kjer je bil ubit nadvojvoda Ferdinand, končalo pa tri mostove niže, na Vrbanja mostu, danes mostu Suade Dilberović, študentke, ki so jo tam ubili aprila 1992. Ko so po Sarajevu začele padati bombe, se je tukaj nepreklicno končalo obdobje družbe, kakršna je nastala v dobi razsvetljenstva, trdi Karahasan. Takrat se je v Sarajevu končalo 20. stoletje. Ali kot pravi francoski pisatelj Jean-François Deniau: tedaj je v Sarajevu umrla tudi Evropa.
Evropsko relativiziranje
V Bosni in Hercegovini zelo dobro vedo, kaj je Evropa. V Sarajevu med ljudmi še danes naravnost groteskno odmevajo besede nekdanjega luksemburškega zunanjega ministra Jacquesa Poosa (ta obupno učljivi Luksemburg, ki je v svojem srcu manjši od svoje drobcene površine, kot je nekoč zapisala Oriana Fallaci), ki se je pred leti, ko je gorela Jugoslavija, takole pobahal na eni svojih misij: »Prišel je čas Evrope. Če Evropa kaj lahko reši, potem bo seveda rešila jugoslovanski problem ...«
Rešila ni seveda ničesar. »Evropski centri moči so nenehno relativizirali bosansko krizo. Nikoli niso rekli bobu bob. Sodelovali so z Miloševićem, ker so mislili, da bodo prek njega nadzorovali ves Balkan. Stike z njim so potem resda prekinili, vendar ne zaradi morije v Bosni, temveč zato, ker jih ni več ubogal ...,« mi v Carjevi džamiji ob Miljacki pripoveduje mufti islamske skupnosti v BiH dr. Mustafa Cerić.
Vojno v Bosni in Hercegovini je v resnici ustavilo šele ameriško posredovanje. Toda šele po genocidu v Srebrenici. Francoski general Philippe Morillon, ki je leta 1993 preprečil pokol v tej enklavi, je bil sila ogorčen nad omahljivostjo Nata in ZDA. »Kakšni vojaki so to, ki so pripravljeni ubijati, niso pa pripravljeni umreti,« jih je zbadal. Avgusta 1995, po tragediji v Srebrenici, se je iz Pariza osebno odpravil v Washington. Veliko stvari ga je vezalo na Bosno, zato ji je hotel pomagati. Predsednik Clinton, ki se je sprva zelo obotavljal, je po pogovoru z njim končno le doumel, da bo Bosna rešena le, če ZDA aktivneje posežejo v dogajanje in utišajo srbsko orožje, ki je s hribov tolklo po Sarajevu. To je bil začetek poti k miru.
Bosna in Hercegovina je sedemnajst let po vojni v hudi politični krizi. Dževad Karahasan meni, da nekdo, ki je vražje močan, očitno spet eksperimentira s to nesrečno državo. Po njegovem mnenju je Bosna žrtev do skrajnosti perverznega sociološkega in psihološkega eksperimenta. Z daytonskim sporazumom je bila Bosni vsiljena struktura, ki ne pravno in ne logično ni možna. In ko jo kdo poskuša spremeniti, ga (birokrati, domači in tuji) v hipu ustavijo. Zato da ne bi porušili ravnotežja in miru. Toda edini mir v Bosni je danes mir pokopališč. Pa tudi pokopališča nenehno prekopavajo, tako da ga še tam ni več.
