Konec desetletne vladavine Mihaila Saakašvilija

Tibilisi − Georgij Margvelašvili je postal četrti predsednik neodvisne Gruzije, po Zvijadu Gamsahurdiji, Eduardu Ševardnadzeju in Mihailu Saakašviliju. Ta se po desetih letih vodenja države dokončno poslavlja. Volivci, očitno resno utrujeni od njegove politike, so zavrnili njegovega kandidata Davida Bakradzeja in večino glasov namenili Margvelašviliju, kandidatu vladajoče koalicije Gruzinske sanje.

Ta zdaj obvladuje parlament, vlado in predsedniško palačo, toda to še zdaleč ne pomeni, da bo prihodnost slikovite kavkaške države že kar čez noč postala rožnata. Še zlasti ne zaradi zaostrenih odnosov z veliko sosedo Rusijo, s katero Tbilisi že od avgustovske vojne pred petimi leti nima diplomatskih odnosov.

Paradoks tokratnih predsedniških volitev je bil, da gruzinski volivci pravzaprav niso izbirali malo znanega Georgija Margvelašvilija, ampak so svoj glas v bistvu oddali njegovemu političnemu botru, premieru in enigmatičnemu milijarderju Bidzini Ivanišviliju, ki si je svoje premoženje ustvaril v glavnem s posli v Rusiji. Kot vodja šestčlanske koalicije Gruzinske sanje je zdaj učinkovito poskrbel za popoln nadzor nad gruzinsko politiko. Njegova koalicija je lani prepričljivo dobila parlamentarne volitve in s tem prevzela tudi vodenje vlade, zdaj pa se je prebila še v predsedniško palačo.

Bidzina Ivanišvili je s tem dosegel svoj cilj in se bo, kot je napovedal v petnajst strani dolgem odprtem pismu Gruzincem v dneh pred volitvami, umaknil s premierskega položaja. Zdaj ni namreč nobenih možnosti, da bi kdorkoli spremenil politično smer, ki jo je začrtala njegova koalicija. Njen glavni cilj je, kot pravi Ivanišvili, da Gruzija končno postane »prava in popolna evropska demokracija«.

Georgij Margvelašvili je četrti predsednik Gruzije postal dokaj suvereno. Z zmago v prvem krogu in 62 odstotki glasov podpore. Na drugo mesto se je uvrstil David Bakradze, kandidat Združenega nacionalnega gibanja in dosedanjega predsednika Mihaila Saakašvilija, s pičlimi 22 odstotki glasov. Tretja je bila Nino Burdžanadze, nekdanja predsednica parlamenta in gruzinska železna lady, kot so ji pravili, za katero je glasovala le desetina volivcev. Dobila je precej manj, kot je pričakovala. Morda tudi zaradi namigovanj, da je pravzaprav kandidatka s podporo Rusije. V dneh pred izbruhom avgustovske vojne 2008 naj bi se namreč na skrivaj sestala z Vladimirjem Putinom. Te govorice je odločno zanikala, toda Gruzincev očitno ni prepričala.

Negotova pot

Dosedanji predsednik Mihail Saakašvili (inavguracija njegovega naslednika bo 17. novembra) je priznal poraz svoje politične opcije in s tem tudi revolucije vrtnic, ki ga je pred desetimi leti – z ameriško pomočjo – prinesla na politično površje. »Kdor se ne strinja z volilnimi izidi, ga moram spomniti, da je treba spoštovati mnenje večine. To je temelj vsake demokracije!« je izjavil po razpletu volitev. In nato v svojem slogu dodal, da Gruzijo zdaj v bistvu čaka zelo negotova pot.

Toda to po svoje velja tudi zanj. Mnogi se bojijo, da se bo po njegovem odhodu začel lov na čarovnice. Lov za njegovimi pristaši. Nekdanji obrambni minister Bačo Ahalaja je bil pred tednom dni obsojen na tri leta in devet mesecev zapora. Nekdanji premier Vano Merabišvili še čaka na sojenje. Kaj podobnega se lahko zgodi Saakašviliju. Premier Ivanišvili javno seveda ne govori o kazni za Saakašvilija. Toda med vrsticami je možnost takšnega razpleta omenil že kar nekajkrat. »Prejšnja vlada je devet let grobo teptala človekove pravice in zlorabljala oblast. Zakaj teh zlorab torej ne bi preiskali?« je bil zelo nedvoumen predsednik vlade, ki si je bil s Saakašvilijem pogosto v laseh. In napadal ga ni le doma, ampak denimo tudi v Svetu Evrope v Strasbourgu.

Novi predsednik Georgij Margvelašvili, ki je septembra dopolnil 44 let, je doktoriral iz filozofije. V mladih letih je bil vodnik po kavkaških gorah. Kar dvakrat je bil rektor Gruzinskega inštituta za javne zadeve(GIPA), skupne gruzinsko-ameriške ustanove. V novi vladi je bil minister za izobraževanje in znanost, februarja letos pa je postal tudi podpredsednik vlade. Koalicija Gruzinske sanje ga je za predsedniškega kandidata izbrala maja letos. Novi predsednik ni uradno član nobene stranke.

Težave z Rusijo ostajajo

Margvelašvilija na tem položaju ne čaka lahko delo. Ekonomski in socialni položaj v državi ni zavidljiv, še huje se Tbilisiju godi v zunanji politiki. Predvsem zaradi izjemno hladnih odnosov z Rusijo, ki so se otoplili le do te mere, da je Moskva nedolgo tega ukinila prepoved uvoza gruzinskih vin in znamenite mineralne vode Boržomi.

Toda novi predsednik ni pesimist. V racionalni politiki ne sme biti histerije in iskanja sovražnikov, je izjavil v dneh pred volitvami. Gruzija po njegovih besedah ni sovražnik Rusije. Zato po njegovem tudi v Moskvi dobro razumejo absurdnost tega, kar se je zgodilo med državama. Problemi z Gruzijo po njegovem niso v strateškem interesu Moskve. Potreben je racionalni dialog, tudi ko gre za vstop Gruzije v Nato. Konflikt ni namreč Rusiji prinesel nikakršnih dividend. Zato se Gruzija zavzema za resen dialog z veliko sosedo. Za dialog 21. stoletja, kot pravi. Kljub ambicijam Tbilisija za vstop v Nato in Evropsko unijo, ki ne predstavljata nobene nevarnosti za Rusijo.

Toda hlad v odnosih med državama bo težko premagati, pravi znani ruski politolog Aleksej Makarkin. Mihail Saakašvili, ki so ga v Moskvi razglašali za kriminalca, resda odhaja, toda problem Južne Osetije in Abhazije, iz katerih je Moskva naredila dve (ne)odvisni državi, ostaja. Rusija vztraja pri tej odločitvi, a na dlani je, da tudi novo gruzinsko politično vodstvo ob tej temi ne bo spremenilo svoje retorike. Uradni Tbilisi namreč od Moskve pričakuje, da spremeni svoje mnenje in prizna, da sta Južna Osetija in Abhazija del gruzinske države. To od Moskve nenazadnje zahteva tudi mednarodna skupnost.

Rusija je na meji med Gruzijo in Južno Osetijo pred dnevi začela postavljati žičnato ograjo. Nekakšen zid proti Tbilisiju. Zato je kakšnih 25.000 Gruzincev že podpisalo peticijo, s katero zahtevajo bojkot bližnjih zimskih olimpijskih iger v Sočiju, le streljaj daleč od (ne)odvisne Abhazije.