Konfucij, pomladi nas!

Peking – Že zdavnaj so minili časi, ko so kitajske družine cenile starost in je bilo pri vsaki pomembni odločitvi treba vprašati za mnenje sivolaso glavo. Danes so stari Kitajci osamljeni, bolni in revni. In seveda se pogosto utapljajo v depresiji.

Večina od 185 milijonov Kitajcev, starejših od 60 let, je tako ali drugače pomagala graditi komunistično državo. Danes jih 22,9 odstotka oziroma 42,4 milijona živi v revščini, kar pomeni, da prejemajo manj kot 3200 juanov (522 dolarjev) na leto. Zdi se, kakor da so nekaj zamudili in jim ni uspelo pridobiti nobene ugodnosti gospodarskega vzpona svoje domovine, zato se je pri 40 odstotkih starejših pojavila ena od oblik depresije. Ta je pogostejša pri ženskah (depresivnih je 48 odstotkov žensk) kakor pri moških – morda prav zato, ker je že v starostnem obdobju od 50 do 54 let zaposlenih samo 45 odstotkov Kitajk. V nasprotju z njimi ima službo v tem starostnem obdobju 75 odstotkov moških.

To so rezultati ankete, izvedene v sodelovanju s kitajskimi in tujimi akademiki, sponzorirala pa jo je Svetovna banka. Za raziskavo so izbrali 17.708 posameznikov iz vse Kitajske razen Tibeta, rezultate pa so objavili v petek. Novo kitajsko vodstvo jih bo gotovo upoštevalo, ko bo pripravljalo socialno politiko in spet razmišljalo o omejevanju rojstev.

Poročilo opozarja, da azijski sili grozi, da bi lahko postala prva država, ki bo ostarela, preden bo obogatela. Profesor Zhao Yaohui s pekinške univerze Beida je zapisal: »Na Kitajskem se prebivalstvo hitro stara v razmeroma zgodnji fazi gospodarskega razvoja, zato se zmanjšujejo finančna sredstva, ki so na voljo za pomoč starejšim.«

Razmere se bodo še poslabšale, opozarja poročilo mednarodne strokovne skupine, ker čedalje več mladih odhaja od doma s trebuhom za kruhom, doma pa je čedalje manj otrok, ki bi skrbeli za postarane starše. Več kot 250 milijonov kmetov je zapustilo svoje vasi, da bi dobili delo v mestih kot sezonski delavci, za seboj pa so pustili starše, ki so se že postarali.

Kitajska si je zadnja leta močno prizadevala razširiti mrežo zdravstvenega zavarovanja, zato je 92 odstotkov starejšega prebivalstva v mestih in 94 odstotkov starejših na podeželju vključenih v eno od zavarovalnih shem. Vendar je anketa pokazala, da sta premoženjsko in zdravstveno stanje posameznikov očitno povezana. Več kot 38 odstotkov starejših ima večje ali manjše težave zaradi fizične nesposobnosti, in ko zbolijo za resno boleznijo, občutijo še dodatno tesnobo in postanejo depresivni zaradi svojega zavarovanja. Kadar preživijo srčni infarkt, denimo, se stroški zdravljenja v bolnišnici hitro povzpnejo na 18.000 juanov (2700 dolarjev), ki jih je treba plačati iz lastnega žepa, zavarovalnica pa jim jih povrne samo 1000. Tisti brez premožnih otrok, ki bi lahko plačali račun, se pogosto sploh ne odpravijo k zdravniku.

Pokojninsko zavarovanje je bilo eden od elementov »harmonične družbe« nekdanjega predsednika Hu Jintaoa in med njegovim mandatom se je število zavarovanih res povečalo s 155 milijonov, kolikor jih je bilo leta 2003, na 304 milijone leta 2012. Vendar je anketa pokazala, da kmetje, ki jim je država namenila minimalno pokojnino iz svojega proračuna, povprečno prejemajo samo 720 juanov (110 dolarjev) na leto.

Hu Jintao je leta 2009 izjavil, da »spoštovanje starejših in skrb zanje ni samo del kitajske tradicije, ampak tudi simbol civilizacije in napredka«. Pri tem so nekateri omenjali Konfucija in konfucijanske vrednote, ki bi morale Kitajsko zaščititi pred kapitalističnim uničevanjem humanosti. Toda tako imenovani indeks odvisnosti, ki prikazuje, koliko starejših članov družbe je odvisnih od vsakih 100 zaposlenih, nezadržno raste: zdaj znaša 11, leta 2050 pa bo znašal predvidoma 42. Zna morda Konfucij odgovoriti na ta zapletena vprašanja? Ali sploh kdo pozna rešitev?