Krim zgodovinsko ni ukrajinski, vendar niti ruski ni

Po ozemlju največja samo evropska država Ukrajina je že od lanskega novembra v hudi krizi. Vendar dogodki, imenujejo jih evromajdan, po trgu, kjer so se začeli, skupaj s februarskim pobegom predsednika Viktorja Janukoviča niso primerljivi s tem, kar se dogaja zdaj, ko Rusija svojo zahodno sosedo dobesedno reže pri živem telesu. Najprej je od nje odrezala Krim, vprašanje pa je, ali se bo tam ustavila.

Za razumevanje sedanjih razmer med Baltskim in Črnim morjem, kamor spada Ukrajina, je prva pomembna točka država, imenovana Kijevska Rusija. Sicer obstajajo celo domneve, da to ni bila država vzhodnih Slovanov, ampak da so jo konec devetega stoletja ustanovili Skandinavci, bolj znani kot Vikingi, vendar to državo danes štejejo za svojo predhodnico vsaj Belorusi, Rusi in Ukrajinci.

Mongolski udarec

Svoj vrhunec je Kijevska Rusija s prestolnico v Kijevu dosegla v 11. stoletju. Potem je njena moč začela upadati, dokončno pa jo je dotolkla invazija Mongolov pod vodstvom Džingiskanovega vnuka Batuja. Leta 1240 so Mongoli zasedli Kijev in tako za več stoletij končali zgodbo o močni državi vzhodnih Slovanov.

Država osvajalcev iz azijskih step se je takrat razprostirala od Tihega ocena, saj so zasedli Kitajsko, do Madžarske. Postopoma je razpadla, v njenih zahodnih delih, tudi v Evropi, so prevzeli muslimansko vero. Najbolj zahodni del mongolskih osvajanj se je imenoval kanat Zlate horde.

V mongolski vojski niso bili samo Mongoli, ampak tudi ljudstva turškega izvora, med njimi Tatari. Ker jih je bilo celo več kot Mongolov, se je kanat Zlate horde postopoma poturčil. Na svojem vrhuncu v prvi polovici 14. stoletja je segal od Urala na severu do Črnega morja, Kavkaza in Kaspijskega jezera na jugu, na vzhodu je segal v Sibirijo in na zahodu do Donave.

Svoj konec je dočakal v 15. stoletju, ko je zaradi notranjih nasprotij izgubil moč; leta 1480 se je njegove nadoblasti otresla tudi Velika kneževina Moskva, predhodnica Rusije. Kanat Zlate horde je razpadel na več delov. Njen jugozahodni del, Krimski kanat, katerega osrednji del je bil polotok Krim, je preživel še tri stoletja.

Divja polja

V nasprotju z vzhodnimi Slovani so zahodni Slovani veliko prej oblikovali močne države. Na območje današnje Ukrajine je najbolj vplivala Poljska, posebno po tem, ko je v konec 14. stoletja stopila v zvezo s takrat sveže pokristjanjeno Veliko litovsko kneževino, katere prebivalci so bili Litvanci, sicer baltski, in ne slovanski narod. Zveza se je potem leta 1569 preoblikovala v nekakšno mešanico federacije in konfederacije, Republiko dveh narodov, ki je bila glede na čas, v katerem se je oblikovala, seveda kraljevina.

Poljsko-litovska država je bila na svojem vrhuncu konec 16. in na začetku 17. stoletja največja in najbolj številčna država v celotni, ne samo v osrednji in vzhodni Evropi. Dominirala je na ozemlju današnje Poljske, Litve, Latvije, Estonije, Belorusije in Ukrajine. Belorusov, Ukrajincev in drugih Slovanov na tem območju takrat sploh niso ločevali, ampak so jih skupaj imenovali Rusini. To ime še danes nosijo pripadniki majhnega vzhodnoslovanskega naroda, po številu pol manjšega od slovenskega, ki zdaj živijo predvsem na Slovaškem, pomembno število pa jih je še v Srbiji oziroma njenem severnem delu Vojvodini, Madžarski in tudi Ukrajini, veliko pa se jih je izselilo v Združene države Amerike.

Na meji med popolnoma poturčenim in islamiziranim Krimskim kanatom in poljsko-litovsko državo ter porajajočo se Rusijo so nastala tako imenovana divja polja. Tam so se spopadali predvsem Tatari – ti so lovili slovanske kmete in jih prodajali kot sužnje v Turčijo in na Bližnji vzhod –, in Kozaki. Tudi ti so vzhodnoslovanski narod, vendar se v nasprotju z drugimi niso pretirano ukvarjali s kmetovanjem, ampak so bili predvsem bojevniki, ki so sloveli kot vrhunski konjeniki.

Kot branilci južnih meja Poljske-Litve so bili člani kozaških vojaških skupnosti svobodni in so lahko brez ovir živeli skladno s pravoslavno vero. Čeprav je bila Poljska-Litva mogočna država, ni Krimskega kanata nikoli zasedla. K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je bila država Tatarov na Krimu že od druge polovice 15. stoletja vazal turškega cesarstva, ki je v 16. in 17. stoletju ogrožalo celotno Evropo.

Kljub večnim spopadom na divjih poljih na jugu današnje Ukrajine je bila poljsko-litovska zveza na začetku 17. stoletja tako močna, da je leta 1610 za nekaj časa zasedla zahodni del Rusije skupaj z Moskvo. V prihodnjih letih je Poljska-Litva vojno, v kateri so poleg države sodelovali nekateri pripadniki poljskega in litovskega visokega plemstva – med njimi Rusini, od katerih bi danes nekaterim gotovo rekli Ukrajinci –, z zasebnimi vojskami dobila in pridobila precej ozemlja. Vendar jim ni uspelo popolnoma zasesti Rusije, za carja postaviti koga iz zveze in Rusije vključiti v poljsko-litovsko skupnost.

V prvi polovici 17. stoletja je bil položaj na ozemlju današnje Ukrajine torej takšen: spadalo je v poljsko-litovsko zvezo, njenemu večinskemu prebivalstvu so pravili Rusini, na jugu, polotoku Krim, pa so gospodarili muslimanski Tatari, vazali Turčije oziroma carigrajskega sultana. Tatari so v Ukrajini lovili krščansko prebivalstvo in ga prodajali v sužnost ter se nenehno spopadali – predvsem – s Kozaki.

Zaton Poljske-Litve

Položaj se je temeljito spremenil sredi 17. stoletja. Poljsko-litovska država je bila versko strpna, vendar je bil njen dominanten narod, Poljaki, vedno goreče katoliški. Ko so se začeli verski pritiski, se je večina prebivalstva na današnjem ozemlju Ukrajine, ki so bili pravoslavne vere, začela počutiti vedno bolj ogrožena.

Posebno ogrožene so se počutili svobodoljubni in bojeviti Kozaki, saj se je hotelo poljsko plemstvo polastiti njihove zemlje in jih spremeniti v fevdalne podložnike. Nasprotja – verska in družbena – so leta 1648 privedla do vstaje v Ukrajini pod vodstvom kozaškega poveljnika, hetmana Bogdana Hmelnickega. Upor, ki se je vlekel več let in v katerem so se Kozaki povezali s tamkajšnjimi kmeti, danes bi jim rekli Ukrajinci, ter celo z donedavnimi smrtnimi sovražniki Tatari s Krima, je pomenil konec dominantnega vpliva Poljske na dogajanje med Baltskim in Črnim morjem.

Poljska-Litva je v tem času že bila volilna kraljevina, se pravi, da je kralja volil sejem, parlament, v katerem so sedeli pripadniki šlahte, plemstva. Kralj iz izvorno švedske plemiške družine Vasa Vladislav IV. se ob prvih novicah o uporu Hmelnickega ni odzval pravočasno, potem pa je tako in tako kmalu umrl. Krono je prevzel njegov mlajši brat Jan II. Kazimir, zadnji poljski kralj iz družine Vasa. Njegova vladavina se je izkazala za porazno. Po seriji izgubljenih vojn v njegovem času si Poljska-Litva ni nikoli več povsem opomogla, čeprav je njen kralj Jan Sobieski potem še leta 1683 pred Dunajem katastrofalno porazil Turke in za vedno odpravil njihovo grožnjo Evropi.

Vladavina Jana Kazimira je bila za ozemlje današnje Ukrajine pomembna zato, ker mu ni uspelo zadušiti kozaško-kmečkega upora s podporo Tatarov in so zato uporniki zasedli Kijev ter ustanovili samostojni kozaški hetmanat. Ta je sčasoma priznal nadoblast Rusije.

Naslednja pomembna vojna na ozemlju Ukrajine je bila rusko-poljska vojna v letih od 1654 do 1667. V njej je sicer bolje kazalo Poljski-Litvi, vendar zmag na bojiščih zaradi nesposobnosti Jana Kazimira pri premagovanju notranjih nasprotij ni unovčila in je leta 1667 zaradi državljanske vojne morala podpisati zanjo zelo neugoden mir. Z njim je dokončno izgubila ukrajinska ozemlja vzhodno od reke Dneper – skupaj s Kijevom –, ki jih je med vojno zasedla nazaj. Zanimivo pa je, da so se krimski Tatari v več vojnah v drugi polovici 17. stoletja bojevali na strani Poljske-Litve.

V tem času se je pokazalo, da ureditev volilne monarhije s prevelikimi pravicami plemstva ne pomeni nič dobrega za prihodnost države. V sejmu je imel tako vsak član pravico uporabiti pravilo liberum veto, kar pomeni, da je lahko preprečil sprejem katerekoli odločitve. Zaradi medsebojnih sporov v plemstvu in podkupovanj, tako domačih kot iz tujine, je postajala država vedno bolj blokirana in je bilo izjemno težko sprejeti celo odločitve o zbiranju denarja za zares pomembne vojaške zadeve. Niti prej omenjena začasna okrepitev pod kraljem Janom Sobieskim ni mogla zaustaviti zatona. Ta se je nadaljeval vse do konca 18. stoletja, ko so si v letih od 1772 do 1795 poljsko-litovsko kraljestvo v treh etapah razdelile njihova nekdanja vazalna država Prusija, Avstrija in Rusija, ki zahodni sosedi še pred kratkim ni segala niti do kolen.

Ukrajinski del Poljske–Litve je v celoti dobila Rusija. Krimski kanat, čeprav vazalna država Turkov, je ostal uradno samostojen do leta 1783, ko ga je prav tako zasedla Rusija. Tako je Rusko carstvo konec 18. stoletja imelo v rokah ozemlje celotne današnje Ukrajine.

Pot v samostojnost

Celotno ukrajinsko ozemlje je ostalo pod Rusijo do prve svetovne vojne. V tem času so z naraščanjem nacionalizma v 19. stoletju skupno poimenovanje vzhodnih Slovanov (razen Rusov) kot Rusinov opustili; najprej v vzhodni in osrednji Ukrajini, potem še na zahodu.

Po oktobrski revoluciji novembra 1917 in porazu novoustanovljene socialistične države proti Nemčiji in centralnim silam je morala takratna Ruska sovjetska federativna republika – v Zvezo sovjetskih socialističnih republik, bolj znano kot Sovjetsko zvezo, se je preimenovala leta 1922 – z mirom v Brest-Litovsku priznati samostojnost Ukrajine.

Vendar je Nemčija vojno izgubila na zahodnem bojišču, zato se ukrajinska samostojnost ni uresničila. Večino zahodnega dela si je po zmagi v poljsko-sovjetski vojni leta 1921 priključila Poljska, nekaj malega Češkoslovaška in Romunija, osrednji in vzhodni del pa je ostal v sovjetskih, torej ruskih rokah.

Neuspešnost pri ustanavljanju samostojne države ni zatolkla ukrajinskega nacionalizma. Ta je bil eden vzrokov, da so se sovjetske oblasti pod taktirko Josifa Visarionoviča Džugašvilija - Stalina v 30. letih 20. stoletja odločile, da bodo v Ukrajini umetno povzročili lakoto. Tako je v letih 1932 in 1933 v eni od za kmetijstvo najbolj primernih dežel na svetu zavladala grozljiva lakota. Svoje je dodala še znana neučinkovitost socialističnega kmetijstva, s prisilno kolektivizacijo kmetov na čelu. V golodomoru, kakor to strahotno obdobje imenujejo Ukrajinci, je zaradi pomanjkanja hrane umrlo od 2,5 do 7,5 milijona ljudi; natančnega števila zaradi sovjetskega prikrivanja dejanskih razsežnosti ne bodo nikoli znane.

Med začetnim zavezništvom med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo po izbruhu druge svetovne vojne je Sovjetska zveza po zasedbi vzhodnega dela Poljske ta ozemlja priključila svoji socialistični republiki Ukrajini. Ko se je leta 1941 vojna začela še med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, so nacistične osvajalce nekateri Ukrajinci pričakali kot osvoboditelje, drugi so začeli partizansko vojskovanje proti Nemcem, nekateri pa so se združili celo v enote, ki so se borile tako proti nacistom kot proti sovjetom.

Po obratu vojne sreče na vzhodu je Sovjetska zveza (SZ) potisnila Nemce nazaj in Ukrajina je ostala del SZ. Zaradi domnevne kolaboracije z nacisti je Stalinov režim še pred koncem vojne s Krima v srednjo Azijo izselil vse krimske Tatare. Tiste, ki so ostali, saj so jih že pred vojno polovico pobili ali deportirali v druge dele Sovjetske zveze. Do zdaj se je domov vrnilo približno 250.000 Tatarov. Zaradi izkušenj z ruskim škornjem iz sovjetskih časov nikakor nočejo spet pod Moskvo.

Leta 1954, takoj po Stalinovi smrti, je prezidij vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze do takrat ruski polotok Krim dodelil Ukrajini. Odlok so pojasnili z gospodarskimi vezmi ter geografsko bližino Krima in Ukrajine. Vendar znana politologinja, profesorica na newyorški družboslovni univerzi New School Nina Hruščova, pravnukinja takratnega sovjetskega voditelja Nikite Hruščova, pravi, da je šlo za njegovo osebno gesto. Čeprav Rus, se je Hruščov rodil v Ukrajini in je imel republiko menda tako rad, da ji je kar poklonil za skoraj Slovenijo in pol ozemlja.

Ruske nadoblasti se je Ukrajina končno otresla leta 1991, v času pospešenega razpadanja Sovjetske zveze. Takrat so predsednika ruske in ukrajinske republike Boris Jelcin in Leonid Kravčuk ter predsednik beloruskega parlamenta Stanislav Šuškevič na lovskem posestvu Viskuli v beloruskem gozdu Beloveška pušča podpisali sporazum, s katerim so razglasili razpustitev Sovjetske zveze.

Ukrajina je takrat na svojem ozemlju imela sovjetske jedrske rakete in je postala tretja največja jedrska sila na svetu. Vendar se je svojim 1900 jedrskim bojnim glavam odpovedala, ko je leta 1994 z Rusijo, Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike v Budimpešti podpisala memorandum o varnostnih zagotovilih, s katerimi so podpisnice Ukrajini zagotovile ozemeljsko celovitost. Ukrajina je leta 1996 zadnje kose jedrskega orožja poslala v Rusijo in tako izpolnila svoj del sporazuma. Druge države tega niso storile in Ukrajina je ostala brez velikega kosa ozemlja.