Krpanje bančnih lukenj razdvaja Evropo

Bruselj – Stabilizacija finančnega sektorja je ena od ključnih nalog za spopadanje z dolžniško krizo na stari celini. Navsezadnje, težave bank so več držav pahnile na rob bankrota.

Največji projekt, ki ga v bruseljskih krogih po razsežnostih radi primerjajo z uvedbo evro, je oblikovanja bančne unije, ki naj bi okrepila zaupanje v banke in celotno evrsko območje. Dosedanje delo je potekalo predvsem v znamenju razprav, koliko pristojnosti se lahko s članic prenese na skupna telesa in kako se bodo delila finančna bremena. Toda časa ni več veliko. Če hočejo narediti preboj pred koncem mandata evropskega parlamenta spomladi, morajo pritisniti na plin. »Politično odločitev pričakujemo do konca leta,« je optimistično napovedala visoka uradnica EU.

Čeprav je še kar nekaj negotovosti glede njegove uveljavitve, je pod streho vsaj prvi projekt: centralni nadzor bank, ki bo pri ECB začel delovati prihodnje leto. Da bodo lahko začeli delo, bodo spomladi najprej morali opraviti temeljit pregled drobovje okoli 130 največjih evrskih bank. Z njim je povezanih kar nekaj strahov, saj bi utegnil odkriti doslej neznane luknje, ki bi spet omajale zaupanje v banke in javne finance članic. V evropski komisiji strahov nimajo, češ, večjih negativnih presenečenj ne bi smelo biti, saj so že članice temeljito pregledale banke.

Bruselj opozarja na obdobje na začetku leta 2012, ko je stresni test naredil evropski bančni organi (EBA). Banke so sredi ene od najhujših faz dolžniške krize - postavljalo se je vprašanje obstoja evra in ni še bilo trdnih rešilnih mehanizmov – brez večjih težav dobile kapitalske injekcije. Kljub temu so bili prejšnji testi kočljivi, saj je več bank, ki v njem niso bile označene za kritične, morale kmalu dobiti pomoč. Če bodo ugotovljene kapitalske luknje, bodo banke morale najprej same poiskati denar. Le v skrajnem primeru bodo lahko na pomoč priskočili davkoplačevalci.

V bančnem sektorju se bojijo predvsem negativne podobe, ki bi ga dobila banka, ki testa ne bi naredila. Po drugi strani bi luknje v bankah, ki ne bi mogle dobiti denarja od lastnikov ali na trgu, spet obremenile javne finance držav. Denarni komisar Olli Rehn je v pismu voditeljem članic zapisal, da se državna pomoč, namenjena bankam, ne bo prištela k javnofinančnemu primanjkljaju. To naj bi Bruselj obravnaval kot enkratni ukrep in od njega ne bo odvisno, ali države uresničujejo naloge za znižanje primanjkljaja pod maastrichtsko mejo (največ tri odstotke BDP).

Kljub temu bo Rehn sprožil postopek, če bo s pomočjo prekršeno drugo maastrichtsko merilo, po katerem javni dolg ne sme presegati šestdeset odstotkov BDP. Tak sistem bo v veljavi, dokler ne bodo začela veljati nova evropska pravila za sanacijo in likvidacijo bank. To je samo jedro projekta bančne unije, saj med drugim nastajata poseben mehanizem likvidacije bank in sklad, ki bo priskočil na pomoč pri financiranju posledic zaprtja bank. Vanj bi denar vplačevale banke same, zadostna vsota denarja se bo v njem nabrala najhitreje v desetih letih.

Kaj se bo dogajalo dotlej in kdo bo plačeval sanacijo, če bi katere od bank morale zapreti vrata že prihodnje leto? Po evropskem pravilu bail-in bodo pred vstopom držav v reševanje utrpeli izgube lastniki, upniki (podrejene obveznice) in večji varčevalci. Po enem od scenarijev, ki ga zagovarja Jörg Asmussen iz ECB, bi skladu za likvidacijo bank denar posodil stalni krizni mehanizem ESM. Še več, komisar za notranji trg Michel Barnier si je zamislil, da bi – najprej bi seveda morala spremeniti evropsko pogodbo – sam ESM postal institucija EU in prevzel postopke likvidacije.

V arhitekturi odločanja, ki si jo je zamislil komisar, naj bi ECB kot nadzornik najprej namignila, katera banka je v težavah in bi jo morali sanirati. V enotnem odboru za reševanje in likvidacijo bank (v njem bodo predstavniki ECB, komisije in nacionalnih nadzornikov) bi nato pripravili postopek. Pri konkretnem odločanju o priporočilu odbora za sanacijo in zaprtje bi škarje in platno imela v rokah komisija. Bila bi nekakšen sprožilec, pritisnili bi na gumb Nacionalni nadzorniki bi pod nadzorom odbora izvajali načrt za sanacijo ali likvidacijo.

Na čelu nasprotnikov takega sistema je Nemčija, ki nasprotuje prenosu pristojnosti na skupna telesa brez njegove podlage v evropski pogodbi. Namesto tega predlaga posebne telo, v katerem bi imele glavno vlogo članice in ECB. Barnier je sredi tedna ponudil roko Berlinu, češ, komisija bi bila sprožilec le omejen čas – dokler se ne razčistijo vse stvari. Ni bil uspešen. Situacija ostaja zapletena, pot do bančne unije bo trnova. Komisija pričakuje urgentno rešitev. »Vsi zadržki na koncu dneva pripomorejo k verodostojni rešitvi,« je prepričana visoka bruseljska uradnica.