Kuba: še ena obletnica revolucije

Režim na Kubi sanja o svojem preživetju, državljani pa o svojem.

Objavljeno
02. januar 2012 20.39
Tone Hočevar, Rim
Tone Hočevar, Rim
Havana − Prelomni, obetavni in nevarni trenutki. Tako opazovalci znotraj in tisti zunaj ocenjujejo trenutno dogajanje na Kubi. Kriza še nikoli ni bila hujša kot zdaj, ko se zdi, da se režim odpira svetu in reformam. Tudi svetovna kriza vpliva na kubanske razmere, nevarnejše od nje pa je razslojevanje, ki grozi s socialno eksplozijo.

Na prvi pogled se v Havani in tudi na podeželju, še posebej okrog turističnih centrov, dogaja marsikaj obetavnega. Po več kot enem letu so romarji za praznike prinesli v havansko pristanišče bakreno Mater božjo, zavetnico otoka, ki so jo, tako pravi legenda, pred 400 leti našli na dnu morja; morska voda je takrat ni niti ovlažila.

Procesije z bakreno Marijo na čelu so se zadnje mesece kar vrstile. Zdelo se je, kakor da je konec prastarega strahu pred režimom in je napočil pravi začetek sprave med partijo, ki jo v ozadju še vedno vodi jezuitski študent Fidel Castro, in dolgo pritajenimi katoliki.

Proces sprememb v odnosih med Cerkvijo in režimom se je začel pred desetletjem in več, ko je na otok prišel prejšnji papež. Janez Pavel II. je bil tedaj še prepričan, da je mogoče na Kubi storiti, kar mu je uspelo v njegovi poljski domovini. Pa je Solidarnost z idejami in denarjem lahko postavil na noge v Gdansku, v Havani, ki leži na otoku, pa je bil vsak poskus obsojen na propad. Pravi oporečniki so bili ves čas samo na dveh koncih sveta – ali v kubanskih zaporih ali pa v Miamiju.

Socialno nezadovoljstvo

Procesije so samo zunanji znaki tujih pritiskov, ki jih režim bratov Castro še vedno obvladuje. Verski obredi celo koristijo partijskemu vrhu, saj pomirjajo del množic v trenutku, ko ekonomske reforme ustvarjajo vedno večje razlike med tistimi, ki kaj imajo, in onimi, ki živijo od desetih dolarjev mesečne plače in lahko preživijo samo, če se že kako »znajdejo«.

Razlike med ljudmi, ki so se začele, ko so Castrovi dovolili množični turizem in plačevanje z ameriškimi dolarji, sprožajo nove in nove socialne razlike in nezadovoljstvo. Kmet, ki po novem lahko prodaja svoje pridelke zasebnim restavracijam ali hotelom v tuji lasti, v nekaj mesecih ni več enak drugim kmetom, ki večje proizvodnje in boljše organizacije ne zmorejo, ker nimajo denarja za zagon, pa tudi znanja imajo ponavadi premalo. Hotelirji ali zasebniki med gostilničarji so veliko bolj zahtevni od ljudi, ki v vrstah čakajo na zelenjavo ali sadje z državnih njiv.

Zgodovinski obisk

Papežev prihod to pomlad, že čez dva meseca, bo dogodek, ki utegne biti še večjega pomena od Wojtylovega zgodovinskega prihoda v Havano pred ducatom let, ko je Fidel Castro še skoraj brez težav obvladoval množice in si nabiral podporo pri katolikih, ko je s papežem korakal po Trgu revolucije.

Če bo Joseph Ratzinger še dovolj trdnega zdravja, da bo čez dva meseca zdržal težko potovanje v Havano – v Rimu se malo bojijo, da mu ne bo lahko potovati čez ocean –, bo moral Castrov režim z mlajšim izmed bratov na predsedniškem položaju popustiti še pri marsičem. Ne bo dovolj samo to, da je izpustil ali pa jih bo v prihodnjih dneh skoraj 3000 navadnih jetnikov in skupaj z njimi še pol ducata političnih zapornikov.

Politični zaporniki, ki jih je v ječah po otoku še vsaj dve stotniji, morda pa tudi nekajkrat več, so simbolnega pomena. Z njimi si pridobiva veljavo Vatikan, saj si za njihovo osvoboditev nenehno prizadeva prav kubanska Cerkev. Tudi svoj mednarodni ugled je utrdila, ko je lani dosegla odhod več ducatov jetnikov v Španijo.

Bratoma Castro sodelovanje s cerkvenimi vrhovi doma in v rimski centrali lahko pomaga pri lajšanju bolečin, ko bodo ekonomske reforme dosegle vrh in bodo njihovi izidi po eni strani pomagali pri zdravljenju gospodarstva, po drugi pa povzročali tudi še ne do konca predvidljive posledice. Tudi politične pretrese in ne samo gospodarske težave.

Ko so se Kubanci kar naenkrat po pol stoletja in več soočili z dejstvom, da je dovoljeno kupiti star, napol razpadel avtomobil, pa četudi sovjetske proizvodnje iz sedemdesetih let, se je začelo marsikaj obračati na glavo. Potem so še ugotovili, da ima njihovo stanovanje lahko tržno vrednost. Če je na dobrem kraju, pomeni odskok v višave.

Podiranje razmerij

Razmerje sil se je začelo podirati, novim pritajenim bogatašem, ki so že dolgo dobivali denar od sorodnikov na tujem, so se pridružili pravi tajkuni, ki znajo obrniti denar. Povečini so to ljudje z bogatimi izkušnjami v partijskih strukturah.

Z reformiranjem okostenelega gospodarstva in dovoljenji za ustanavljanje majhnih podjetij, ki za zdaj niso podobna niti delavnicam in drobnim obrtnikom po evropskih ali ameriških kriterijih, tako zelo skromna so, se na Kubi pri ljudeh krepi samozavest. Čisto počasi se manjša popolna odvisnost od lokalnih partijskih komitejev. Kar je veljalo za vzrok vseh prejšnjih propadlih poskusov reform, zdaj velja za osnovo nove stvarnosti.

Ko ljudje začenjajo služiti denar, z njim pa lahko kupijo tudi stanovanje ali hišo, se ustvarja sloj, ki bo slej ko prej terjal tudi pravico do političnega izražanja. To je bilo doslej strogo prepovedano, operativno tako rekoč nemogoče. Kar zadeva svobodo izražanja, je Kuba še najbolj podobna Severni Koreji, pa čeprav so ljudje na otoku na prvi pogled veseli, odprti, celo na videz kritični do svojih partijskih poglavarjev.