Le čigavi so v resnici čevapčiči?

Zagreb – Medtem ko se »evropski« Slovenija in Hrvaška prerekata zaradi »lastništva« nad kranjsko klobaso in pri evropskih ustanovah iščeta pot do lastništva nad istrskim pršutom, se »balkanski« Bosna in Hercegovina ter Srbija prerekata, čigavi so čevapčiči.

Kmalu bo minilo desetletje, ko so se Slovenci domislili zaščititi ime ajvar. Zdaj je ajvar, ki, kot pravijo, igra najboljšo stransko vlogo pri vsakem količkaj normalnem pikniku, naš, Makedonci, kjer je rojen, pa so takrat razglasili nacionalno žalost; še zdaj, toliko let pozneje, ob omembi zaščite imena radi zažugajo proti Sloveniji. Resda bolj za šalo kot za res, vendar tako je – in pika.

Agrovojna med Bosno in Hercegovino ter Srbijo zaradi čevapčičev najbrž še dolgo ne bo dobila zmagovalca, tako kot ostane brez zmagovalca večina vojn med deželami na Balkanu. Začelo se je takrat, ko je predstavnik inštituta za intelektualno zaščito v BiH Jovan Šarac v nekem pogovoru dejal, da so čevapčiči še brez ustrezne »intelektualne zaščite«. To je bilo povsem dovolj, da so se prebudili gastronomski patrioti v Bosni in Hercegovini ter so nemudoma napovedali aktivnosti za zaščito čevapčiča kot bosansko-hercegovske nacionalne jedi. Skoraj v urah bi lahko ocenili trenutek, ko so se na napovedi bosansko-hercegovskih gastropatriotov odzvali »kolegi« iz Srbije in so v Sarajevo sporočili, da bo »čevapčiče zaščitil tisti, čigar tradicionalna jed so«; in to je Srbija.

Burek in čevapčič, dve očesi v glavi

»Življenje damo, čevapov ne,« je slišati po sarajevski Baščaršiji, stari trgovski in kulturni četrti na vzhodnem koncu glavnega mesta obubožane države; četrt ni znana le po svojih obrtnikih, ampak tudi po čevapdžinicah in roštiljarnicah, iz katerih omamno diši. Pa tudi kak grafit, na katerem piše »čevap in burek, dve očesi v glavi«, se najde.

»Vse je v rokah države. Če bi naša država stopila na čelo pobude, če bi nas podprla, bi naš čevap, ki je ime Baščaršije in Sarajeva ponesel v svet, že zdavnaj zaščitili; to pač ni zadeva, s katero bi se ukvarjal posameznik ali nekaj ljudi,« je v enem od pogovorov za medije dejal Sabahudin Mešinović, mojster žara v eni od baščaršijskih roštiljarnic.

Midhat Jašić, eden bolj znanih bosansko-hercegovskih profesorjev, ki se ukvarja z zaščito avtohtonih vrst hrane, pa je v pogovoru za Večernji list dejal, kako žalostno je, da država doslej še ni naredila nič v zvezi s tem vprašanjem. Pa bi to imelo precej dobrih učinkov; od ekonomskih do marketinških in turističnih. »No, navsezadnje so Slovenci ukradli ajvar Makedoncem, le zakaj ne bi nam kdorkoli ukradel čevapov.«

V Srbiji za zdaj še niso začeli »streljati« iz vseh gastronomskih topov, slišati pa je, da je »čevapčič izdelek nekdanje Jugoslavije in ga je zdaj nemogoče deliti na vaše ali naše ali ga celo zaščiti kot našega ali vašega«. Tu in tam je mogoče še slišati, naj se nehajo šaliti tako eni kakor drugi, saj naj bi čevapčič v »naše kraje« prišel iz Grčije in Turčije, če ne celo iz Kitajske.

Ne glede na vse, agrovojna še kar traja in ji še zdaleč ni videti konca. Nič ne bi bilo nenavadnega, če bi v Bosni in Hercegovini kot svojo blagovno znamko zaščitili srbsko leskovačko mučkalico, v Srbiji pa kot svojo sarajevski čevap. Vendar je »sitim« opazovalcem jasno, da bo zaščita čevapčiča kot blagovne znamke zelo težko uspela eni ali drugi strani. Do takrat bo ta del kulinarične filozofije z goratega Balkana še kar ostajal globoko zakoreninjen v naših prehranjevalnih navadah. Seveda, s slovenskim ajvarjem, ki, kot vemo, igra najboljšo stransko vlogo pri vsakem količkaj normalnem pikniku in pri vsaki normalni porciji čevapčičev – banjaluških, sarajevskih, leskovaških, travniških, tuzlanskih ali katerihkoli že.