Boštjan Videmšek, zunanja politika
Danes so Egipčani proslavili prvo obletnico padca despota Hosnija Mubaraka, ki je državo s trdo roko vodil tri desetletja. Mubarakov padec je bil vrhunec arabske pomladi, ki je dodobra pretresla Bližnji vzhod in severno Afriko. A leto dni kasneje je egiptovska revolucija v hudi krizi.
Vrhovni vojaški svet (SCAF), ki je po spretno organiziranem Mubarakovem odhodu z oblasti prevzel vodenje države, je že v prvih tednih po osemnajstih dnevih protestov na kairskem trgu Tahrir začel maščevalni obračun s prvoborci protirežimskih protestov. Po trditvah borcev za človekove pravice so ostareli generali, ki nimajo nikakršnega stika z egiptovsko realnostjo, državo pa razumejo kot velikansko vojaško oporišče, v obdobju po revoluciji zaprli več nasprotnikov režima kot Mubarak v tridesetih letih.
V slabem letu dni se je za zapahi znašlo okoli 12.000 aktivistov, blogerjev in borcev za človekove pravice. Večini so sodili pred vojaškim sodiščem. V zadnjih tednih so se jim pridružili tudi številni delavci in sodelavci mednarodnih nevladnih organizacij, ki delujejo v Egiptu in nad katerimi so vojaške oblasti s pomočjo policije – svoje paravojske – izvedle pravi pogrom.
Čeprav so v Egiptu decembra in januarja izpeljali prve »svobodne in poštene« volitve v zgodovini in čeprav na sodišču v Kairu že skoraj pol leta poteka (izredno počasen) sodni proces proti Hosniju Mubaraku in njegovima sinovoma, je revolucija v zadnjem času doživela vrsto hudih udarcev.
Na parlamentarnih volitvah, ki so zaradi brutalnega obračuna s protestniki na Tahrirju le nekaj dni pred tem potekale v neregularnih razmerah, so z dvotretjinsko večino slavili islamisti. Če zmaga Muslimanske bratovščine, ki je imela za predvolilno kampanjo tako rekoč osemdeset let časa, ni bila presenetljiva, za skokoviti vzpon skrajne salafistične stranke Al Nur, ki bo v prihodnjih petih letih skupaj z bratovščino obvladovala egiptovski parlament, velja nasprotno. Nedemokratične sile so se okrepile z demokratičnimi sredstvi. Revolucionarji s Tahrirja so na volitvah ostali skoraj popolnoma brez glasu.
Revolucionarji so leto dni kasneje jezni in razočarani. Nedavna smrt 74 navijačev kairskega nogometnega kluba Al Ahly po tekmi v Port Saidu je občutke izdaje in kraje revolucije le še okrepila. Oblasti so pri tem s pomočjo državnih medijev in še vedno s polnimi obrati delujočih varnostno-obveščevalnih služb proti jedru revolucije obrnile tudi velik del egiptovskega prebivalstva, ki je naveličano protestov, kaosa, varnostnega vakuuma in hude gospodarske krize, za katero generali skrajno nepravično krivijo protestnike.
Danes so protestniki ob obletnici Mubarakovega padca ponovno napolnili Tahrir, a bilo jih je bistveno manj kot pred letom dni. Tudi poziv aktivistov k splošni stavki, civilni nepokorščini in zahteva Vrhovnemu vojaškemu svetu, da oblast nemudoma prenese na civilne institucije, nista naletela na večji odziv. Nasprotno: na ulice so namesto ljudskih množic odšli tanki in vojaška oklepna vozila. Agresivno reakcijo generalov so v izjavi za javnost podprli tudi pripadniki Muslimanske bratovščine in s tem dokončno potrdili tezo o nenačelni koaliciji, ki bo v prihodnje vladala Egiptu.