Levosredinsko izpraševanje identitete po nemškem volilnem porazu

Berlin – Nemški volivci so jo socialdemokratom in zelenim pošteno zagodli, ko so jih določili za edine sprejemljive koalicijske partnerje mogočne krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel. Ker SPD in zeleni še vedno zavračajo rdeče-rdeče-zeleno koalicijo, so se znašli sredi bolečega izpraševanja svojih napak in prihodnosti.

Za mnoge privržence nemških Zelenih, ki so odrasli na dediščini študentskih uporov minulega stoletja, je že misel na koalicijo s »črnimi« krščanskimi demokrati nespodobna, a se lahko ti na svojo veliko nesrečo zdaj prištejejo kar med »talce zakrknjenih in zadrtih ostarelih pristašev šestdesetih let od Cohn-Bendita do Jürgena Trittina«, kot se je v časopisnem intervjuju iz njih norčeval bavarski Alexander Dobrindt. Tradicionalni zeleni le malo konservativnih politikov bolj prezirajo kot arhitekta velikega uspeha CSU na nedavnih deželnih in zveznih volitvah, a kaj, ko po izgubi 2,3 odstotka glasov na zadnjih volitvah tudi nekateri vidni voditelji stranke pripravljajo teren za spremembo politične usmeritve. Pred volitvami so z zahtevami po višjih davkih in obveznem vegetarijanskem dnevu mislili, da bodo pridobili glasove na skrajni levici, a se je namesto tega Levica povzpela na tretje mesto nemške politične lestvice, ki so ga doslej zavzemali zeleni.

Del nemških krščanskih demokratov ne skriva, da bi v novi koaliciji Angele Merkel raje okoljevarstveno stranko kot pa socialdemokrate Sigmarja Gabriela. V vedenju, da krščanskodemokratska kanclerka ne more vladati sama, se SPD bolj kot z razlogi svojega volilnega poraza ukvarja z zakoličenjem pogojev za morebitno sodelovanje v novi koaliciji. Za enega najvidnejših nemških socialdemokratov Martina Schulza, tudi predsednika evropskega parlamenta, so pogovori nesmiselni brez konservativnega pristanka na najnižjo zajamčeno plačo v višini 8,50 evra na uro, drugi poudarjajo, da mora unija CDU/CSU najprej pristati na odpravo posebnega otroškega dodatka za varstvo dve in triletnikov doma. Skupina raziskovalcev iz najvidnejših nemških gospodarskih institutov je res pravkar potrdila levosredinske zahteve po razvoju otroškega varstva izven doma, a bodo tako zvezni kot bavarski konservativci verjetno vztrajali pri finančni pomoči za domače varstvo. Socialdemokrati v zameno še vedno vztrajajo pri nekaterih konceptih, ki so pogoreli na volitvah in še posebej pri višanju davkov za premožnejše. Po začetnih popuščanjih zdaj kaj takšnega pri CDU/CSU spet odločno zavračajo.

Nemški konservativci so se s socialdemokrati šele začeli dobro pogajati, zato še ni mogoče reči, kdo bo na koncu popustil, anketa med članstvom SPD pa je pokazala, da tudi najzvestejši privrženci z ogorčenjem zavračajo veliko koalicijo. Nekateri socialdemokrati svojim voditeljem celo odkrito priporočajo razmislek o tako imenovani rdeče-rdeče-zeleni koaliciji, v kateri bi skupaj z zelenimi sodelovali s stranko Levice. Takšna koalicija bi imela v bundestagu večino, ki je Angela Merkel nima, kanclerkini najbolj zagrizeni socialdemokratski nasprotniki pa ne vidijo ovir niti v komunistični preteklosti stranke Gregorja Gysija niti v še vedno velikem vplivu socialdemokratskega odpadnika Oskarja Lafontaina. Najbolj levičarsko usmerjene socialdemokratske baze ne zanima, da bi po nekaterih raziskavah javnega mnenja kar 48 odstotkov Nemcev rado videlo koalicijo med unijo CDU/CSU in SPD.

Povolilna identiteta zelenih

Ob takšnih socialdemokratskih dilemah imajo zeleni nekaj več časa za razmišljanja o svoji povolilni identiteti. Drži, da bi morali pred morebitno koalicijo s CDU/CSU tudi sami skozi globoke ideološke spremembe, odkar se dosedanji prvak Jürgen Trittin ne more več izogibati krivde za volilni poraz, pa razpravo o tem vodita bolj pragmatična Winfried Kretschmann iz Baden Württemberga in Sylvia Löhrmann iz Severnega Porenja – Vestfalije. Oba se od številnih drugih zelenih politikov razlikujeta tudi v tem, da dejansko vladata, pa čeprav edini zeleni deželni ministrski predsednik v eni najbogatejših nemških dežel in ministrica za izobraževanje v eni najbolj zadolženih. Krščanski demokrati bi s takšnim sodelovanjem morda izboljšali odnose tudi z zgornjim domom parlamenta, ki je v minulih štirih letih pokopal številne vladne pobude.

Tudi zeleni pa bi se morali najprej odkrito soočiti z dejstvom, da sami bolj skrajni levici niso odvzeli volivcev, zato pa je kanclerka prevzela vrsto njihovih programov od odpovedi jedrski energiji do prehoda na obnovljive energetske vire. To bi lahko vodilnim zelenim politikom celo olajšalo sodelovanje z CDU/CSU, če bi vanj seveda lahko prepričali članstvo in če se ne bo kanclerka prej pogodila s socialdemokrati. Ali če obe levosredinski stranke ne bosta presodili, da bi vseeno raje sodelovali z demonizirano Levico kot z Angelo Merkel.