Tiskane izdaje
Libanonci se bojijo reči na glas, da se vojna vrača domov. A strahu pred širjenjem spopadov – tudi na ulicah Bejruta so v zadnjih dneh zrasli številni novi betonski zidovi, zaščita pred morebitnimi bombnimi napadi – ne morejo skriti. Ne suniti, ne šiiti, ne kristjani, ne mladi žurerji, ne akademiki.
»Zelo dobro vemo, kaj pomenijo eksplozije, raketiranje in samomorilski napadi. V Libanonu ne poznam nikogar, ki bi si želel izbruha vojne oziroma njene širitve prek sirskih meja. To ne pomeni, da se naši politiki obnašajo odgovorno. Vse prej kot to. To pomeni, da si širitve vojne v Libanon verjetno želi nekdo drug. Nekdo, ki že dlje časa meša štrene na Bližnjem vzhodu in mu kaos kratkoročno ustreza. Ne smemo pozabiti, da se hkrati dogaja več stvari: približuje se mirovna konferenca o Siriji v Ženevi; mednarodna skupnost se pogaja z različnimi skupinami in z več državami iz regije; v Haagu se je začelo sojenje štirim članom Hezbolaha zaradi atentata na nekdanjega predsednika vlade Rafika Haririja; na Libanon padajo rakete iz Sirije; v šiitskih delih države se razstreljujejo samomorilci. To je eksplozivna mešanica,« je za Delo povedal politični analitik Karim Makdisi z Ameriške univerze v Bejrutu. Po njegovem bodo naslednji tedni, na čelu s konferenco v Ženevi, odločilni za prihodnost Sirije in Libanona, držav, ki sta že desetletja eksistencialno prepleteni.
Begunci, večkratne žrtve
Naraščajoče napetosti je mogoče, poleg Tripolija, tematskega parka bližnjevzhodne hladne vojne, najbolj občutiti v dolini Beka, od koder poročamo. Na cestah rastejo nove in nove nadzorne točke. Libanonska vojska je močno poostrila nadzor. Skrajne sunitske skupine napovedujejo obračun z lokalnimi enotami Hezbolaha, katerega pripadnike je – za zdaj brez pravih dokazov – mestni svet Arsala obtožil za petkovo bombardiranje, v katerem je izgubilo življenje sedem ljudi. A lokalni prebivalci, med katerimi je zdaj že skoraj polovica beguncev iz le, dobesedno, streljaj oddaljene sosednje države, zatrjujejo, da so rakete priletele s sirske strani meje in da je šlo v resnici za medsebojni obračun dveh rivalskih uporniških skupin.
Tudi zaradi takšnih dogodkov ter vse večje navzočnosti domačih in tujih sunitskih skrajnežev v mestu in njegovi okolici se je lokalno prebivalstvo začelo obračati proti desettisočim beguncem, ki so popolnoma spremenili demografsko in »fizično« podobo tega divjega in že v mirnem času težko obvladljivega območja, ki slovi po lastnih gospodarjih vojne.
Beguncem, ki živijo v grozljivih pogojih v improviziranih taboriščih, razmetanih na vse strani, je z naskokom najteže. So večkratne žrtve. Gostoljubja že dolgo niso več deležni. Domačini jih izkoriščajo ekonomsko in politično, hkrati pa jih krivijo za kaotično stanje, ki vlada v dolini Beka. Popolnoma brezpravni in brez vsega kot zombiji tavajo ob glavnih prometnicah, neuspešno iščejo delo in prosijo vbogajme. Največkrat so to matere z majhnimi otroki.
»Zdaj nas imajo za smeti«
»Denar, ki je bil namenjen izboljšanju razmer v našem begunskem taborišču, so lokalne oblasti preusmerile v asfaltiranje tukajšnje tržnice. Ničesar nismo dobili. Tu sem že osemnajst mesecev. Veliko sem videl. Na začetku, ko nas je bilo malo, so z nami ravnali človeško. Verjetno so mislili, da se bo vojna hitro končala … Zdaj nas imajo za smeti. Za nas ni ne dela ne pomoči. Lačni smo. Zebe nas,« je v begunskem taborišču tik ob mejnem prehodu s Sirijo, od koder vseskozi prihajajo novi begunci, dejal brkat gospod Fahad Jusuf iz vasice pri Idlibu na severu Sirije.
Njegovo hišo je z raketnim izstrelkom uničilo vladno letalo med spopadi za idlibsko letališče. V vasici, ki je pred vojno štela okoli dvesto prebivalcev, je ostalo le dvajset starcev. Vsi ostali so zbežali v Libanon, večina jih živi v begunskem taborišču v dolini Beka. Tudi Fahadov sosed A., ki je v Libanon prišel zadnji. Zanj je morala vsa vaška skupnost, že tako obubožana in na robu preživetja, zbrati deset tisoč dolarjev, ki so jih plačali njegovim ugrabiteljem, da so ga po petnajstih dneh izpustili iz »črne luknje« blizu Hame.
»Vozil sem taksi. V avtomobilu je bilo pet potnikov, štirje moški in ženska. Sredi ceste nas je ustavila skupina oboroženih moških v civilnih oblačilih. Verjetno so bili kriminalci, čeprav so imeli zares veliko orožja. Ukradli so avto, nas pa vrgli v neko drugo vozilo, nam prevezali oči in zvezali roke ter odpeljali stran. Za vsakega od nas so zahtevali veliko denarja. Poklicali smo svoje bližnje. Jaz sem poklical v Libanon. Naslednjih petnajst dni smo noči preživljali v neki kleti, dneve pa zunaj, privezani v gozdu. Ves čas so nas pretepali. Stradali smo. Ko je prišel denar, so nas, vsakega posebej, izpustili. Takoj sem odšel čez mejo, brez vsega,« je tiho in umirjeno pripovedoval mož srednjih let. »Moje Sirije ni več. Bojim se, da nikoli več ne bo miru. Zdaj vladajo le še kriminalci. Na vseh straneh. Dobri ljudje so pomrli ali pa so na begu. Povsod sem videval ljudi, ki bežijo. Grozno je …,« je dodal mož iz Idliba.
Ženske, čudodelke preživetja
Med njegovimi sosedi se je razplamtela debata o bližajoči se »mirovni« konferenci v Ženevi. Čeprav so iz Sirije zbežali zaradi režimskega bombardiranja njihove vasice, si v en glas želijo, da bi vse vpletene strani čim prej dosegle dogovor, ki bi Siriji prinesel mir. Karkoli že to pomeni. »Bašar al Asad je vojni zločinec. Toda vojni zločinci so tudi vsi skrajneži, ki uničujejo našo državo. Hočemo mir. Hočemo domov. Politika nas ne zanima več. Radi bi le živeli,« je med nevrotičnim kajenjem in tresočih se rok s povišanim tonom dejal Abdulrahim al Satuf, ki je v Idlibu delal v trgovini s slaščicami, zdaj pa izgubljeno hodi po taborišču in prosi mimoidoče za cigarete. »Vsakomur sem že nekaj dolžan. A sem dovolj pameten, da nikomur veliko,« se je Abdulrahim zarežal skozi redke zobe in si od moških tovarišev prislužil udarec ali dva pod rebra.
Medtem ko so otroci na bližnjem polju, po katerem se je paslo nekaj ovc, v blatu igrali nogomet, me je sredi begunskega taborišča obkrožila skupina žensk, ki jim, za razliko od moških, ni bilo do »politiziranja«. One skrbijo, na resnično čudežne načine, da njihovi otroci (in seveda tudi moški) vsak dan dobijo nekaj hrane in dočakajo nov dan. One vsakemu begunskemu šotoru posebej vlivajo dostojanstvo. »Povejte mednarodni skupnosti, ki je zakuhala to vojno, da ne dobivamo nobene pomoči. Da so lokalne oblasti del beguncev kar izbrisale s seznamov, da nam ne bi bilo treba več pomagati. Da nam jemljejo še tisto, kar smo prinesli s seboj. Da nimamo ne gretja, ne hrane, ne zdravil. Da morajo otroci delati. Da v šolah zanje ni prostora. Da smo bolni. Da se nimamo kam vrniti,« je skupina sirskih begunk, ki so se, bolj ali manj praznih rok, ravno vrnile z lokalne tržnice, strnila svoje trpljenje.
