Tiskane izdaje
Že nekaj časa je večini poznavalcev povsem jasno, da je Libija po padcu Moamerja el Gadafija postala idealna odskočna deska za veliko večino afriških beguncev, ki iščejo pot v Evropo. Tudi tistih več kot tristo, ki so pred kratkim utonili pred Lampeduso, je priplulo iz Libije. Menda prav iz pristanišča Misrata, ki je bilo pred dvema letoma eno najbolj znanih oporišč libijskih upornikov.
Svojevrstna parodija je, da uporniško mesto takrat ni padlo, ker Natovi bombniki tega niso dovolili, in svojevrsten cinizem je, da je Misrata danes zatočišče različnih tihotapskih tolp, ki lahko od tam po mili volji vodijo svoje posle. Natova letala, ki pred dvema letoma niso dokončala svojega »demokratičnega poslanstva«, pri katerem se je mednarodna skupnost z Združenimi narodi vred prvič v zgodovini sklicevala na načelo »R2P« (pravica zaščititi civilno prebivalstvo), so torej libijskim kriminalcem, ki se gredo najbolj umazano trgovino z ljudmi, odprla pot. In to – da bi bila ironija popolna – celo v imenu zaščite človekovih pravic.
Vsak dan najmanj en čoln
Po podatkih različnih begunskih organizacij libijske obale tako rekoč vsak dan zapusti najmanj en prenapolnjen čoln z begunci, ki so čez Sredozemlje namenjeni v Evropo. Septembra je bilo po podatkih lokalnega urada Združenih narodov za begunce takih »transportov« 32, vkrcali pa so več kot 4600 ljudi.
Libija je torej postala svojevrstna »izvoznica« beguncev, kajti stare poti čez Maroko, Mavretanijo in Tunizijo ne delujejo več. Tamkajšnje oblasti so jih blokirale, v postrevolucionarni Libiji, kjer že dve leti po Natovem napadu vlada popolna zmeda, pa to preprosto ni več mogoče.
Libijski premier Ali Zeidan sicer obljublja, da si bo prizadeval rešiti probleme z ilegalnimi migranti, toda v državi, kjer vlada nima pod nadzorom ne policije ne vojske, dejansko pa jo vodijo oborožene milice različnih plemenskih klanov, njegove besede na zaležejo prav veliko. Premier je bil pred dnevi celo sam ugrabljen in potem na srečo izpuščen, kar samo potrjuje, kdo ima v Libiji glavno besedo. In če se različne tihotapske tolpe dogovorijo z oboroženimi milicami, umazanih poslov z begunci nihče več ni sposoben ustaviti.
Toliko manj, ker v Libijo čez njene slabo nadzorovane meje dnevno legalno ali ilegalno prihaja na tisoče beguncev iz Egipta, Somalije in Eritreje. Skupaj z njimi prihajajo tudi mnogi Maročani, Ganci, Etiopijci in številni drugi begunci iz tako imenovane podsaharske Afrike. V mednarodni organizaciji za pomoč beguncem Mercy Corps, ki deluje na kriznih območjih Libije, pravijo, da uradnih podatkov o vseh teh ilegalnih migracijah preprosto ni mogoče dobiti.
Uradno se sicer ve, da je v libijskih zaporih ves čas priprtih približno 5000 ubežnikov, toda prav tako uradno jih vsak mesec iz teh priporov deportirajo od 2000 do 2500. Kam se po tem izgubijo vse te množice, ki jih sproti nadomeščajo nove, ne ve nihče, zagotovo pa je prav med njimi treba iskati številne nesrečneže, ki za vse svoje prihranke tvegajo pot čez Sredozemlje in na koncu tragično končajo nekje pred Lampeduso.
Veliko teh migrantov je v Libiji seveda živelo tudi pred revolucijo in napadom Natovih letal. Danes se namreč ve, da je Gadafijev režim vodil svojevrstno trgovino z begunci na državni ravni. Leta 2008 je sklenil celo sporazum s takratno italijansko vlado, po katerem je bila Libija pripravljena vzeti nazaj begunce, ki bi se z njenih obal prebili do italijanskih. Iz tistih časov so tudi begunska taborišča, v katerih so na pol legalno zbirali begunce. Problem pa je, ker v državi zdaj praktično ni nikogar, ki bi za vse te begunce vsaj približno poskrbel.
Razmere v več kot dvajsetih begunskih taboriščih, ki naj bi jih upravljali notranje ministrstvo in posamezne milice, so zato po poročanju Amnesty International katastrofalne. Kar vsem prekupčevalcem z ljudmi samo še dodatno olajšuje delo. Tvegana pot čez Sredozemsko morje v prenapolnjenem in največkrat že napol razpadajočem čolnu, za katero enosmerna vozovnica na osebo menda preračunano stane približno 1200 evrov, je zato za mnoge begunce edina rešitev. Za brezvestne tihotapce, ki v marsičem lahko služijo tudi na račun nedorečene evropske politike, ki je v Libijo namesto demokracije prinesla vso to zmedo, pa je očitno neskončen vir hitrega zaslužka.
