Tiskane izdaje
Tako je o dogodkih pred tremi leti razmišljal Hišam Matar, eden najbolj znanih libijskih pisateljev. Avtor v Libiji prepovedane knjige V deželi mož, ki je izšla, ko je bil libijski voditelj Moamer el Gadafi še živ. Pisatelj in disident, ki je vse življenje iskal resnico o očetu, umorjenem v eni od Gadafijevih ječ. Zdaj piše novo knjigo o Libiji.
»Po padcu Gadafijevega režima so bili Libijci prepričani, da zmorejo vse. To seveda drži. Toda preveč je revolucionarnega idealizma in premalo politične enotnosti. Brez nje Libija nikoli ne bo krenila na pot razvoja,« je Matarja dopolnil dr. Mustafa Abušagur, še en moj libijski sogovornik. Bil je prvi demokratično izvoljeni premier po padcu Gadafija, zdaj pa je predsednik neodvisnega Inštituta za libijsko politiko (Lybian Policy Institute) v Tripoliju.
Prisvajanje revolucije
Libija je danes razklana predvsem zaradi neenotnosti in prisvajanja revolucije s strani nekaterih, kar je zelo nevarna politična igra. Nekateri zahtevajo prepoved političnega delovanja za vse, ki so nekoč sodelovali z režimom. »To preprosto ne gre. Za tiste, ki so si umazali roke s krvjo, res ne sme biti prostora v novih gibanjih, za vse druge pa ne bi smelo biti ovir. Libija ta hip potrebuje vse, ki imajo izkušnje in kaj znajo. To je prava pot, ne pa politično izključevanje,« je dejal Mustafa Abušagur, nekdanji disident, ki je že v osemdesetih letih ustanovil Nacionalno fronto za rešitev Libije. Doktoriral je v ZDA, kjer je tudi predaval, a se je po padcu režima v Tripoliju takoj vrnil v domovino, da bi jo pomagal znova postaviti na noge.
A to bo še lep čas misija nemogoče. To zgovorno potrjuje dogajanje nekaj zadnjih tednov in mesecev. Libija je razklana, kot še ni bila. Lahko se zgodi celo, da bo razpadla na tri dele. Na Tripolitanijo, Cirenajko in Fezan, kot je bila razdeljena že pred italijansko okupacijo. Razklanost naravnost simbolično dokazujejo junijski dogodki na Trgu mučenikov v Tripoliju, kjer se je pred tremi leti začela libijska pomlad. Za prevlado na trgu in v prestolnici so se namreč spopadli islamisti in vojska generala Halife Haftarja, ki nadaljuje linijo prejšnjega režima. Privrženci obeh struj so tistega dne kričali popolnoma enaka gesla: »Libija! Libija! Kri mučenikov ne sme biti prelita zastonj!« Toda prihodnost države kljub temu vsak vidi po svoje.
V Tripoliju se v resnici ponavlja bejrutski scenarij. General Haftar in njegove milice obvladujejo zahodni del libijskega glavnega mesta, islamisti pa gospodarijo na vzhodu prestolnice. Meja ločnica, nekakšna zelena črta med obema stranema, je cesta, ki pelje na letališče. Prav tod potekajo najhujši spopadi, zaradi katerih je bilo doslej poškodovanih že več ducatov letal. Promet je ohromljen. Ljudje živijo v nenehnem strahu. Ahlam Ben Tabon, aktivistka za človekove pravice, ki je bila doslej že nekajkrat tarča napadov islamistov, je dejala, da se pravzaprav ne boji smrti. »Strah me je, da bi me ujeli živo in potem mučili ...«
Molk zagovornikov
Največji zagovorniki napada na Libijo pred tremi leti, predvsem ZDA, Velika Britanija in Francija, o zdajšnjem kaosu tam v glavnem molčijo. Tiho so tudi vsi drugi, ki so podpirali takratne vojaške operacije. Na dlani je, da v tistih dneh velike protigadafijevske evforije ni nihče razmišljal, kaj bo potem, čeprav tega ni bilo posebej težko napovedati.
Zdi se, da je nad katastrofo v Libiji ta hip najbolj zaskrbljen le sosednji Egipt. A izključno iz političnih razlogov. Novi egiptovski diktator Abdel Fatah al Sisi, ki je doslej brutalno obsodil na smrt že več kot tisoč pripadnikov Muslimanskih bratov, najmočnejšega političnega in socialnega gibanja v državi, se namreč resno boji libijskih džihadistov, ki zdaj obvladujejo vzhod države in seveda simpatizirajo s prepovedanimi Muslimanskimi brati.
Različne islamske milice imajo v rokah Bengazi, drugo največje mesto v Libiji, in tako rekoč vso Cirenajko. Njihovi prostovoljci od tod odhajajo v Sirijo in na druga bojišča na Bližnjem vzhodu. Teh skupin je več: Mučeniki Abu Salima, Ansar al Šarija, Mučeniki Omarja Abdel Rahmana, Tavhid, Džihad ... Toda njihovi cilji so zelo podobni. Vsi odločno zavračajo kakršnokoli sodelovanje s politiki, ki so bili del prejšnjega režima. In vztrajno napadajo predstavnike vsega zahodnega v Libiji (napad na ameriški konzulat v Bengaziju), zaradi česar so posli z nafto malodane zamrli.
S padcem Gadafija je odšlo eno zlo. Toda nekdanji revolucionarji so v boju za oblast začeli streljati drug na drugega. S tem so pahnili Libijo v novo zlo, ki je morda še hujše od prejšnjega. Predvsem zato, ker ne prinaša svobode in ne prihodnosti.
