Libija sledi egiptovskemu »zgledu«?

Tripoli − Po padcu egiptovskega despota­ Hosnija Mubaraka se je val arabske pomladi preselil­ v Libijo, kjer je obračun s polkovnikom Moamerjem Gadafijem, s pomočjo Natovih bombnikov, trajal malce dlje. Po padcu Mohameda Morsija v Egiptu zdaj pada po islamistih tudi v Libiji.

Tudi dve leti in pol pozneje imajo dogodki v Egiptu neposredne posledice v Libiji, ki vse bolj postaja padla država. Po petkovem umoru Mohameda Mismarija, enega glavnih libijskih političnih aktivistov in začetnikov revolucije proti Gadafijevemu režimu, ki je bil velik nasprotnik Muslimanskih bratov in njihove libijske podružnice, Stranke pravičnosti in gradnje, se nasilje na ulicah Bengazija in Tripolija stopnjuje.

Po uboju Mismarija, ki je bil, mimogrede, izveden popolnoma enako kot nedavna atentata na vodilna tunizijska opozicijska voditelja, so v Bengaziju, kjer se je marca 2011 začela libijska revolucija, izbruhnili­ srditi protesti proti islamistom, ki naj bi obračunali s svojim najglasnejšim kritikom.

V drugem največjem libijskem mestu je zavladal kaos. Oboroženi­ protestniki so napadli urade Muslimanskih bratov. Več deset ljudi je bilo ranjenih. V vmesnem času je iz zapora Kojfija na obrobju mesta s pomočjo paznikov in ene izmed milic zbežalo najmanj 1200 zapornikov. Libijska oblast, katere moč je sicer izjemno omejena, je nemudoma zaprla mejo z Egiptom, a to je bil le »ukrep zaradi ukrepa«, saj so libijske varnostne sile šibke in maloštevilne, meja pa tradicionalno prepustna in pod nadzorom lokalnih plemenskih milic. Te skoraj dve leti po Gadafijevem padcu dejansko obvladujejo državo. Centralna oblast se namreč kljub obnovljenim naftnim poslom in mednarodni podpori nikakor ne more postaviti na noge.

Množični protesti proti islamistom, za katere se je še pred nekaj tedni zdelo, da so veliki zmagovalci arabske pomladi, so med vikendom izbruhnili tudi v Tripoliju in se do danes še niso končali. Tudi v prestolnici so gorele pisarne Muslimanskih bratov, protestniki, mnogi izmed njih razočarani revolucionarji, pa so se lotili tudi prostorov vladajoče sekularne stranke, ki jo krivijo za kaos v državi in ekonomsko stagnacijo. Islamisti so na krilih bogate finančne pomoči iz nekaterih zalivskih držav (kljub volilnemu porazu) v zadnjih mesecih iz dneva v dan stopnjevali svoj vpliv v libijski politiki. Zato so protestniki na ulicah Tripolija in Bengazija v zadnjih dneh egiptovsko vzklikali: »Nočemo Muslimanskih bratov, hočemo vojsko in policijo!«

»Ljudje so jezni na Muslimanske brate. Kar se je zgodilo v Egiptu, se je odrazilo v Libiji. Libijci se zavedajo nevarnosti, ki pretijo od bratov. Nekoga je bilo treba okriviti za Mismarijev umor – ulice so se odločile, da so krivi islamisti,« meni libijski politični aktivist Abdulmoneim Sbeta.

Islamisti so ostro zavrnili obtožbe, prepričani so, da proti njim v celotni regiji poteka nekakšna »kontrarevolucija«. Vodja Muslimanskih bratov v Libiji Bašir al Kubti je dejal, da bi jim morali Libijci prisluhniti, ko trdijo, da niso krivi za smrt aktivista Mismarija. »Ljudje nas javno krivijo za napad, ki ga sami absolutno obsojamo,« je sporočil Kubti, ki ga v Libiji obtožujejo, da natančno sledi navodilom iz Egipta.