Peking - Medtem ko so v Evropi zrcalo družbene napetosti in političnega razpoloženja najpogosteje navijači, pa se v Aziji območni odnosi kažejo na olimpijskih prizoriščih. Ko si je v petek 19-letna drsalka Kim Ju Na okoli vratu obesila zlato medaljo in svojo japonsko vrstnico Mao Asada, edino pravo konkurentko za prvo mesto na vancouverskih olimpijskih igrah, pustila na srebrnem drugem mestu, so na Daljnem vzhodu v tej razporeditvi videli precej več od prevlade na ledu.
Od naše dopisnice
Uspeh male Kim so v Južni Koreji pričakali z občutno večjim navdušenjem kot novico, da je ta država februarja ustvarila nepričakovano velik zunanjetrgovinski presežek, s katerim je svoji moči dodala novih 2,33 milijarde dolarjev, poleg tega pa se je v primerjavi z enakim obdobjem lani za 31 odstotkov povečal tudi izvoz. Južnokorejci so bili še posebej zadovoljni spričo dejstva, da je njihova drsalka nad zastavo z vzhajajočim soncem dvignila njihovo zastavo s simbolom jin-jang, to pa bi lahko bila tudi svojevrstna ilustracija političnih olimpijskih iger, ki na tem območju poteka na vseh stezah.
Ko je japonski kralj avtomobilov Akio Tojoda v soboto pripotoval v Peking in se nato v ponedeljek z globokim priklonom opravičil kitajskim funkcionarjem, ker so v minulem letu iz te države odpeljali blizu milijon Toyotinih vozil, je celotno daljnovzhodno območje vse skupaj opazovalo skozi zapleteno prizmo. Poudarjali so, da so za japonskega proizvajalca zdaj kitajski in ameriški kupci enako pomembni - to pa se v celoti ujema tudi z novim ravnovesjem političnih prioritet Tokia. Kitajska še vedno čaka na dovolj prepričljivo formulirana japonske opravičila za vojne zločine, ker pa v zvezi z zgodovinskimi temami še vedno potekajo razburkane razprave, bo Tojodov priklon, s katerim je izrazil svoje kesanje (japonsko desno krilo je zaradi tega še vedno ogorčeno), majhno znamenje, da čustvena sprava med dvema sosednjima državama ni nemogoča - a šele po tem, ko bodo na novo začrtali območne vloge vseh sil, pri tem pa upoštevali njihov sedanji mednarodni, ekonomski in vojaški vpliv.
Predpogoj za kitajsko-japonsko harmonijo pa je prav močnejša Koreja. Samo v primeru, če se bo Korejski otok na območju uveljavil kot enakopraven politični partner, trden ekonomski dejavnik in samostojna strateška enota, bosta lahko Peking in Tokio vzpostavila odnose sodobnega skupnega življenja in presegla rivalstvo, ki se je vedno kazalo prav prek korejskega območja.
Splošna samozavest, ki v Južni Koreji narašča na vseh področjih, od olimpijskega drsališča do večstranskih forumov, se je pokazala v ponedeljek, ko je predsednik Li Mjun Bak izjavil, da si želi »resnično« spravo s Severno Korejo s pomočjo dialoga in povečane gospodarske integracije. Ponovljeni poziv k »velikemu sporazumu« s Severno Korejo je Li sosednji državi poslal ob zaznamovanju 91. obletnice korejske vstaje proti japonski kolonialni vladavini.
Med pripravami na 60. obletnico začetka korejske vojne imata Južna in Severna Koreja edinstveno priložnost, da vzpostavita dialog, v katerem bi bili vsi drugi zgolj stranski igralci. Čeprav Li Mjung Bak za »veliki sporazum« zahteva denuklearizacijo, ni izključeno, da se bo tudi on zgledoval po Kitajski in pustil odprto možnost, da Severna Koreja sčasoma preraste v funkcionalno jedrsko silo, katere arzenal pa bo zgolj adut v pogajanjih o mirovnih zagotovilih, Kitajski viri trdijo, da je nedavni obisk posebnega odposlanca ZN Lynna Pascoeja v Pjongjangu del priprav za podpis mirovnega sporazuma, s katerim se bo uradno končala vojna, ki so jo leta 1953 ustavili s premirjem. A severnokorejske politične in državne težave se utegnejo pokazali šele, ko bo vzpostavljen pravi mir in ko vodja Kim Džong Il ne bo mogel več igrati na karto nevarnosti pred napadom od zunaj, kot na neizpodbitno opravičilo za lahkoto, nasilje in izolacijo.
Kitajska je pri vsem tem še vedno izjemno pomembna, zlasti če bo v severnokorejsko infrastrukturo v resnici vložila 10 milijard dolarjev, kot so to nedavno napovedali. Kot pravijo analitiki, si bo Peking s tem kupil nekaj časa, preden bo Kim Džong Ilov režim dokončno bankrotiral in se sesul vase. Južna Koreja si zdaj prizadeva, da v tem procesu lajšanja pričakovanega severnokorejskega padca ne bi bila preveč oddaljena od Kitajske. Za povečevanje vloge v veliki igri območnega preoblikovanja je za Južno Korejo pomembna vsaka injekcija samozavesti. Zato celo takrat, ko se zdi, da je zlata medalja male Kim športna zmaga, njen sijaj seže vse do velikega voditelja. Najboljše, kar se lahko zgodi na tem območju, je zdaj prav krepitev južnokorejske vloge pri gradnji konstrukcije novega miru. Samo z zelo močno Južno Korejo lahko brez velike bojazni čakamo na nadaljnje pešanje moči Severne Koreje.
Iz torkove tiskane izdaje Dela