Tiskane izdaje
Zagreb – Hudo presenečeni so bili, pravijo tisti, ki so to doživeli na lastne oči, prebivalci Malega Lošinja, ki so bili navzoči aretaciji 55-letne Francozinje, ki že tri leta živi v tem barvitem otoškem mestecu. Potem so izvedeli, da gre za uveljavitev enega od evropskih nalogov za prijetje.
Pozneje se je pokazalo, da je 55-letna Francozinja pobegnila iz Francije pred leti, pred tremi leti pa se je naselila in si uredila prebivališče v Malem Lošinju. Vzrok njenega pobega so bile davčne in druge finančne utaje ter poneverbe, za njo pa je Francija razpisala tudi mednarodno tiralico. Ker pa hrvaška do vstopa v EU pač ni bila del tako imenovanega evropskega pravnega in policijskega reda, je bila omenjena »finančna strokovnjakinja« varna pred roko pravice.
Po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo pa se je začelo. Hrvaško notranje ministrstvo je prejelo 84 evropskih nalogov za prijetje. Po neuradnih podatkih je največ nalogov prispelo iz Italije in Nemčije, v glavnem so to tatovi, trgovci z belim blagom, tihotapci orožja, zvodniki, tihotapci mamil, utajevalci davkov in finančne malverzacije različnih kategorij.
Francozinja, ki so jo prijeli v Malem Lošinju, je ena redkih tujih državljank, za katere je bil razpisan evropski nalog za prijetje, v večini drugih primerov so to hrvaški državljani, ki so delovali sami ali v posameznih kriminalnih združbah.
Po doslej znanih podatkih so hrvaški policisti prijeli že najmanj polovico iskanih, zagrebški Večernji list je kot svojevrstno pohvalo delovanju policistov in drugih, ki skrbijo za resničevanje evropskih nalogov za prijetje na hrvaških tleh, zapisal neuradno informacijo, »da so tuje države navdušene nad hitrostjo, s katero so se hrvaške oblasti lotile tega dela«.
Vsa zgodba pa ima tudi drugo, povsem politično plat in tudi kriminalno ozadje, seveda z vsemi primesmi politike, preteklosti in političnega preigravanja, v katere igro sta vpleteni Nemčija in Hrvaška, najbrž še kdo tretji.
Namreč, med doslej prijetimi osebami, iskanimi na podlagi evropskih nalogov za prijetje, ni nekdanjega agenta jugoslovanske obveščevalne službe Josipa Perkovića, ki ga zaradi umora izpred treh desetletij išče Nemčija. Berlin zahteva izročitev Perkovića (pa tudi Zdravka Mustaća) zaradi vpletenosti v umor hrvaškega izseljenca Stjepana Ðurekovića na Bavarskem leta 1983. Za vse informacije, ki bi lahko pospešile njegovo prijetje, Nemčija ponuja 12.000 evrov nagrade. Vendar ostaja hrvaška neomajna, glavni direktor hrvaške policije pa je na tiskovni konferenci dejal, da Perkovića ne bodo prijeli, ker ga Nemčija bremeni za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred avgustom 2002.
Prav to je bistvo. Hrvaški parlament je namreč le dva dni pred vstopom v EU sprejel spremembe zakona, s katerimi je omejil izročitev svojih državljanov samo na tiste, ki so kazniva dejanja storili po avgustu 2002, ko je Hrvaška sprejela pravosodni zakon o sodelovanju s članicami EU v kazenskih postopkih. S to spremembo je potrdila, da bo spoštovala evropski nalog za prijetje. Na Hrvaškem so te spremembe že označili za »Lex Perković«.
Spremembo zakona je ostro napadla opozicijska HDZ, ki bi, razumljivo, rada vedela, zakaj vladajoča stranka brani in zagovarja Perkovića, ki je bil visoki uslužbenec jugoslovanske Udbe, šlo pa je za umor v času komunizma, kritike so prišle tudi iz Bruslja. Evropska komisarka za pravosodje Vivian Reading pa je v pismu hrvaški vladi zapisala, da mora Zagreb izpolniti svojo zavezo pri uvajanju predpisov EU.
Oglasil se je tudi predsednik odbora za evropska vprašanja v nemškem bundestagu Gunther Krichbaum (CDU), ki je za Večernji list izjavil, da »se Nemčija zaradi sprememb hrvaškega zakona počuti izigrano in da bo svoje povedala tudi evropska komisija«. Dodal je, da bi z ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe v nemškem parlamentu zagotovo bile težave, »če bi omenjeni zakon Hrvaška sprejela pred ratifikacijskim postopkom«.
Vendar pa je zdaj tako, kot pač je. Navsezadnje je bil to najverjetnejši vzrok, da ob vstopu Hrvaške v EU v Zagreb ni prišla nemška kanclerka Angela Merkel.
