Malo upanja za bližnjevzhodni sporazum

New York – Po mesecih tihe ameriške diplomacije si izraelski­ in palestinski pogajalci­ spet zrejo iz oči v oči. V ponedeljek so prekinili triletni pogajalski post s skupno večerjo­ v Washingtonu, danes so načeli­ nov večmesečni mirovni­ proces.­ Toda tudi tokrat za mizo ni gibanja Hamas, ki zastopa dve petini Palestincev.

Ameriški zunanji minister John Kerry je že na začetku mandata postavil na kocko svoj ugled, ko je ugriznil v enega najbolj trdovratnih mednarodnih sporov. »Pred pogajalci in voditelji je veliko težkih izbir, ko bodo iskali sprejemljive dogovore ob trdih, zapletenih, čustvenih in simboličnih vprašanjih,« je pospremil današnji začetek tristranskih pogovorov. Ob tem je njegov šef, predsednik Barack Obama, obljubil, da so ZDA pripravljene podpreti obe strani pri prizadevanju za dosego cilja »dveh držav, ki bi v miru in varno obstajali druga ob drugi«.

Pogajalci – na izraelski strani jih vodi pravosodna ministrica Cipi Livni, na palestinski glavni pogajalec Saeb Erekat, ob strani pa jima stoji izkušen ameriški diplomat Martin Indyk – se soočajo z zdaj že klasičnimi vprašanji »končnega­ položaja«. Ta obsegajo naravo in meje palestinske države, usodo Jeruzalema, ki ga obe strani razglašata za prestolnico, pravico zdaj že več milijonov palestinskih beguncev in njihovih potomcev do vrnitve ter prihodnost izraelskih naselbin, ki so zrasle v času okupacije od leta 1967. Skoznje se prepletata obseg izraelskega nadzora nad novo palestinsko državo in želja Palestincev, da sami krojijo svoj usodo.

Čeprav so Združeni narodi sprejeli vrsto resolucij, kritiki Izraela trdijo, da se ob ameriški podpori ni izogibal samo rešitvam, ampak tudi pristojnosti mednarodnih sodnih in političnih mlinov. Nasprotna stran vedno znova poskuša razrešiti svojo usodo z raketnimi napadi, ki sprožajo silovite odgovore izraelske vojske in novo trpljenje palestinskega prebivalstva, ujetega v nasilje jastrebov na obeh straneh. Potem ko se je Palestinska osvobodilna organizacija odrekla terorizmu in se lotila političnega boja, je plamenico palestinskega oboroženega odpora prevzelo ­gibanje Hamas.

Brez Hamasa ni rešitve

Ta ostaja »največji slon v sobi«, kot se je izrazil Fawaz Gerges, profesor mednarodnih odnosov na vplivni Londonski šoli za ekonomijo in politične vede. »Ne Izrael ne ZDA in niti [predsednik palestinske oblasti Mahmud] Abas se nočejo pogajati z njim. Toda brez Hamasa ne bo legitimnega dogovora,« ugotavlja Gerges. Čeprav gibanje zastopa skoraj 40 odstotkov Palestincev in po zmagi na volitvah leta 2007 upravlja Gazo, ga Izrael in ZDA prištevata med teroristične organizacije.

V Washingtonu so se sicer (znova) poigravali z zamislijo, da bi ga povabili za skupno omizje, a dlje kot do tega ni prišlo. Izrael in ZDA se pretvarjajo, da Hamas ne obstaja in da bo Abas ob dovolj mamljivi ponudbi to sprejel v imenu večine Palestincev, trdi nekdanji ameriški pogajalec Aaron David Miller. Po njegovih besedah upajo, da bi Hamas to postavilo pred težko izbiro: ali s silo nasprotovati dogovoru; ob strani, a brez nasilja opazovati njegovo izvajanje; ali pa se pridružiti pobudi.

Nekateri analitiki verjamejo, da je Hamas oslabljen po državnem udaru v Egiptu, kjer je vojska odstavila predsednika Mohameda Morsija in Muslimanske brate. Ti veljajo za ideološko družino, iz katere prihaja Hamas, čeprav je Morsi­ ob pritisku ZDA ohranjal trdo egiptovsko politiko do Gaze. Vrh Hamasa ni nasprotoval pogajanju konkurenčnega Fataha in palestinske oblasti z Izraelom, nekajkrat so celo namignili, da bi pristali na palestinski referendum o usodi morebitnega sporazuma.

O referendumu razmišlja tudi izraelska desnica, dolgo glavna nasprotnica pogajanj s Palestinci. »Spremenili smo se, pred petnajstimi leti je bilo veliko sovraštva, zdaj moramo najti način, kako živeti drug z drugim,« trdi Naftali Bennett, vodja religiozne in nacio­nalistične stranke Židovski dom, ki ima ducat poslancev v 120-članskem knesetu. Še vedno sicer nasprotujejo ustanovitvi palestinske države, toda dopuščajo referendumsko odločanje Izraelcev o usodi mirovnega sporazuma.

Brez optimizma

Toda večina analitikov dvomi o sporazumu. Predstavniki izraelske­ vlade trdijo, da je Abas pristal na zamrznitev palestinskih prizadevanj za priznanje državnosti v Združenih narodih, odpovedal naj bi se celo zahtevi po ustavitvi gradnje izraelskih naselbin. Izrael je medtem najavil, da bodo to upočasnili na »manj kot tisoč enot«. Kritiki Abasu očitajo šibkost, saj naj bi v zameno za sodelovanje na pogajanjih dosegel samo izpustitev 104 palestinskih ujetnikov in nekaj gospodarskih spodbud.

Shibley Telhami, nekdanji svetovalec Johna Kerryja za Bližnji vzhod, pravi, da pogajanja razjeda tudi dvom, ali bi bilo sporazum sploh mogoče udejanjiti. Po njegovih besedah bi to lahko presegli le s predlogom, ki bi ga na mizo postavile ZDA. Toda to je politično tvegan korak, brez katerega bodo hitro ušle delne informacije, kar lahko skvari podporo javnosti in spodkoplje mirovni proces, napoveduje Telhami.