Manevrski prostor Angele Merkel

Berlin – Nemška kanclerka Angela Merkel, pri svoji evrski politiki stisnjena med evropske zahteve in domače kritike, ta trenutek najbrž najbolj od vsega potrebuje nekaj podpore. Zdaj jo je dobila od nekdanjega kanclerja Helmuta Schmidta.

Triindevetdesetletni starosta nemške politike je socialdemokrat, a je med sprejemanjem nagrade ustanove za spodbujanje transatlantskih vezi Atlantik-Brücke še posebej hvalil kanclerko Merklovo, ki je sedela poleg njega. »Ali se bo finančna kriza nadaljevala in se bodo v prihodnosti posamezne države bojevale za svojo nacionalno usodo, za naše nacionalne prednosti in pomanjkljivosti, s ponikajočimi izgledi na uspeh, ali pa bomo našli pot k napredovanju evropskega povezovanja,« je dejal Schmidt. »Srce mora preskočiti ovire.« Stari kancler je pohvalil tudi »omembe vredno taktično nadarjenost« v sedanjih pogajanjih, a obsodil tiste, ki upajo, da bo ustavno sodišče prepovedali evropski mehanizem stabilnosti ESM. Po njegovem v nemški ustavi ni govora o prioritetah za nemške interese.

Tako kot Evropske unije verjetno ne bi bilo brez velikodušne ameriške pomoči po drugi svetovni vojni, tudi konca evrske krize ne bo brez velikodušnosti vseh Evropejcev, so prepričani bolj zgodovinsko naravnani opazovalci. Zato pa je v oceni zadnjega brusejskega vrha ostrejši nekdanji komisar EU Günter Verheugen, ki verjame, da je italijanski premier Mario Monti kanclerko pritisnil ob steno. »Kanclerka je bila minuli teden ogoljufana, tako v Rimu kot v Parizu,« je dolgoletni nemški komisar povedal televizijski postaji Phoenix.

V Berlinu pa opozarjajo, da zadnja beseda o evrski krizi še nikakor ni povedana. Nemško ustavno sodišče ESM še ni dalo blagoslova, iz Finske je slišati o velikem nezadovoljstvu z bruseljskimi sklepi, po drugi strani pa tudi nemška kanclerka svoje dovoljenje za večjo podporo evrskim bankam še naprej pogojuje z več vseevropskega nadzora nad njimi. Poznavalci že ves čas opozarjajo, da je prav neobstoj vseevropskega telesa za nadzor nad bankami Evropi prinaša velike težave v primerjavi z ZDA, ki to ima. Če se v Ameriki zalomi kakšni banki, so za to pristojna zvezna telesa, ko se je to zgodilo evropski Dexii, sta morali na pomoč priskočiti Francija in Belgija.

Kako kaznovati grešnike?

Skupni nadzor nad bankami ni slaba zamisel, soglašajo tudi v Nemčiji, če bo novi regulator pripravljen kaznovati slabo vodene banke ali vsaj njihove direktorje. Pa bo to evropska centralna banka to naredila brez nevarnosti, da bi jo obtoževali vpletanja v notranje zadeve posameznih držav? Kritiki opozarjajo, da tudi na drugi strani Atlantskega oceana še niso zaprli ali vsaj razbili ponavljajoče se grešnice Citigroup, pa ima ameriški Fed za to vse pristojnosti.

Če bo bančna unija ob pravilni izvedbi po prepričanju mnogih lahko prinesla koristi, pa večina Nemcev soglaša, da iz združevanja dolgov posameznih držav ne more priti nič dobrega. Kriza je nastala zato, ker so nekateri preveč in nepremišljeno zapravljali, če bodo zdaj dobili bianco menico uspešnejših držav, se ne bo spremenilo nič, samo zdrave bodo s seboj potegnili k dnu. »Rast« ne more biti izgovor za podporo prevelikih stroškov držav, ki nočejo zmanjšati potrošnje in spodbuditi gospodarstva.

Italijanski premier Mario Monti in njegov španski kolega Mariano Rajoy sta s tiho podporo francoskega predsednika Françoisa Hollanda kanclerko morda res prisilila k popuščanju, poznavalci pa verjamejo, da ima Angela Merkel še dovolj možnosti za vztrajanje pri reformah in zatiskanju državnega pasu. Najprej bodo morali z dokapitalizacijo bank s sredstvi evropskih reševalnih mehanizmov počakati do ustanovitve vseevropskega nadzornega telesa, kar lahko še traja, poleg tega pa bo tudi reševanja španskih in drugih bank povezano s pogoji – ne le za banke, ampak tudi za države, v katerih delujejo. Za Nemčijo pa je seveda še posebej bistven proračunski pakt, s katerim se evrske države obvezujejo, da ne bodo zapravljale več, kot pa ustvarjajo. Evrske obveznice so rdeča črta, ki je Nemčija noče prestopiti.

Nemški komentatorji tudi verjamejo, da bodo razočarani vsi, ki mislijo, da ima vlada Angele Merkel zdaj zlomljeno hrbtenico – še posebej Grki. Pišejo o ponedeljkovem sestanku v stanovanju novega premiera Antonisa Samarasa, na katerem so se po nekaterih informacijah predstavniki vladnih strank pogovarjali tudi o tem, kako obiti zahteve trojke Evropske unije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. To naj bi dosegli tako, da bodo v parlamentu sicer predstavili nove cilje varčevanja, a bolj dolgoročne, potem pa v zameno zahtevali takojšnje olajšanje varčevanja. Morda so to le zlobna natolcevanja, a časopis Die Welt tudi navaja, da Grki vse od začetka krize niso zaprli niti enega samega položaja državnega uradnika in so jih namesto tega zaposlili stotine novih.