Tiskane izdaje
Ženeva − Predstavniki Sirskega nacionalnega sveta (SNC) − politične opozicije, ki je od realnosti sirskih bojišč iz dneva v dan bolj oddaljena − so se zjutraj v Istanbulu odločili za sodelovanje na morebitnih mirovnih pogajanjih o Siriji, ki naj bi januarja prihodnje leto potekala v Ženevi.
Za sodelovanje v Ženevi je Sirski nacionalni svet postavil en ključen pogoj: da v politični tranziciji, ki naj bi sledila pogajanjem, če bi ta seveda bila uspešna − to samo po sebi meji na znanstveno fantastiko −, ne bo prostora za predsednika Bašarja al Asada. Sirska opozicija je ob tem zahtevala odprtje humanitarnega koridorja, s katerim bi bilo mogoče pomagati zdaj že devetim milijonom Sircem in Sirk, ki nujno potrebujejo humanitarno pomoč, ter izpustitev politični zapornikov. »Vse, kar si želimo je, da bi se pogajanja končala z odhodom Bašarja al Asada,« je iz Istanbula, kjer je čez vikend potekal sestanek SNC, sporočil predstavnik sirske politične opozicije Adib Šišakli.
A SNC, ki je v Istanbulu − vrhunec optimizma na pogon popolne alienacije − že sestavil spisek ministrov v morebitni tranzicijski vladi, bo na mirovni konferenci, poimenovani Ženeva 2, v vsakem primeru predstavljal le sebe: skupino v varnem udobju živečih oportunistov, preko katerih se je v zadnjih dveh letih in pol »prekanaliziralo« ogromno denarja, dejansko pa so s svojo nekredibilnostjo, odrezanostjo od bojišč in odkritim sodelovanjem z različnimi varnostno-obveščevalnimi službami sirskemu uporu zoper režim v Damasku naredili bistveno več škode kot koristi. Uporniške skupine − tako zmerne, kot islamistične − so že pred časom jasno in glasno napovedale, da se pogajanj v Ženevi ne bodo udeležile. Sirske oblasti so svojo udeležbo na mirovni konferenci načeloma potrdile. Njihov pogoj je − brezpogojnost.
Potem, ko je sredi septembra dokončno postalo jasno, da mednarodna skupnost v nobenem primeru ne bo vojaško posredovala proti sirskemu režimu − uporaba kemičnega orožja bi bila v vsakem primeru le slab izgovor za dve leti in pol ignoriranja brutalnega obračunavanja s civilisti in posledično radikalizacijo upora, ki se je nepovratno spremenil v sveto vojno −, je postalo jasno, da je bila v diplomatskih krogih sprejeta odločitev o Asadovem političnem preživetju. S tem je uradni Damask dobil zeleno luč za dokončni obračun z uporniškimi skupinami, ki pa se že vsaj tri mesece bolj kot z režimskimi silami spopadajo druga z drugo, na severovzhodu države pa vse bolj tudi s kurdskimi milicami, ki v skrajnih islamističnih skupinah (upravičeno) vidijo največjo grožnjo, zato je njihovo tiho taktično zavezništvo z režimom mogoče razumeti.
»Ko je zahod sprejel ponudbo sirskega režima, da se znebi svojega kemičnega orožja, je režim dobil manevrski prostor za uporabo konvencionalnega orožja. Na ta način zahod podpira kriminalni Asadov režim. Mislim, da se v takih pogojih nihče ne more pogajati o miru,« je novinarjem v Gaziantepu povedal polkovnik Džabar al Okaidi, nekdanji poveljnik Sirske svobodne vojske v Alepu, ki je izgubil vpliv potem, ko so upor v celoti prevzele močnejše in neprimerljivo bolje oborožene islamistične milice na čelu z Islamsko državo Irak in Sirija (ISIS) ter fronto Al Nusra, ki jih v Ženevo seveda ne bo. Vprašanje pa je, ali bodo v Švico prišli njihovi pokrovitelji iz Dohe in Rijada, ki so v zadnjih tednih v Jordaniji začeli na noge postavljati nove uporniške brigade.
Ravno udeležba držav, ki so najbolj odgovorne za razmah sirske državljanske vojne, glavnega bojišča tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne, bi bila za zaustavitev spopadov v porušeni in opustošeni državi lahko ključna. To velja za Katar, Savdsko Arabijo, Združene države, Veliko Britanijo, Francijo in Turčijo, kot za Iran, Rusijo, Kitajsko in predstavnike libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. Pogajanj bi se morali zaradi svoje vse bolj pomembne vloge v regiji in v sirski vojni udeležiti tudi Kurdi in sosednji Irak, kjer se razmere zaradi »preslikave konflikta« ponovno resno zaostrujejo in hodijo po robu drugega kroga državljanske vojne.
