Peter Žerjavič, Berlin
Berlin – Je Angela Merkel res »ena proti ostanku sveta evra«? Tako je pred vrhom EU namigoval FAZ. V ponedeljek bodo voditelji članic z evrom zakoličili fiskalni pakt, ki bi s svojo politiko treniranja strogosti na področju javnofinančne stabilnosti načeloma moral uresničiti predvsem nemške cilje.
Med dolžniško krizo območja je Merklova postala ključna, najvplivnejša političarka območja evra. V zadnjih dneh in tednih so si kljuke v kanclerskem uradu podajali glavni igralci, od prve dame IMF Christine Lagarde do italijanskega premiera Maria Montija. Ne samo za zaprtimi vrati, marveč tudi v javnih nastopih so že odkrito zahtevali: Nemčija bo morala narediti več. Ob stalnicah, kakršni sta bolj gibčna (manj nemška) ECB ali evrske obveznice, je zadnja zahteva: krepitev stalnega stabilnostnega mehanizma, ki bo zaživel poleti in bo imel na voljo 500 milijard evrov.
Kanclerkini odgovori so kot mantra, češ, nesmotrno je nenehno obljubljanje novega denarja, ne da bi se (v državah v javnofinančni stiski) spopadli s pravimi vzroki krize (zadolževanje in zastoj reform). Na gospodarskem forumu v Davosu je opozorila, da Nemčije ne bi smeli preobremeniti. Na domačem terenu je pod pritiskom težavne koalicije in javnega mnenja, ki že tako sodi, da Berlin prevzema preveliko breme (tveganja). Poleg tega ji z omejitvami, ki jih postavlja evropskemu povezovanju, manevrski prostor krči še zvezno ustavno sodišče iz Karlsruheja.
Ko predstavniki kanclerskega urada pred bruseljskim vrhom odgovarjajo na vprašanja o krepitvi ESM, raje napovedujejo, da tema sploh ne bo na dnevnem redu voditeljev. Kot spodbudno pa obravnavajo pogojevanje prihodnje pomoči iz ESM s sprejetjem fiskalnega pakta. Pri razpravah o njem, predvsem o zlatem pravilu o zavori zadolževanja, je bilo zaznati vsaj kanec grenkega priokusa. Sprva je bilo mišljeno, da bi članice evrske skupine po nemškem zgledu zapisale pravilo kar v ustave. Na decembrskem vrhu so nato govorili o ustavah ali primerljivi ravni.
V osnutkih pogodbe, ki dopušča največ 0,5-odstotni strukturni primanjkljaj, je bilo vse skupaj še nekoliko bolj zmehčano. Tega v uradnem Berlinu ne razumejo kot rahljanje pakta, marveč kot le bolj natančen opis primerljive ravni. Kljub temu bo po novem zadoščalo, če bo zgolj v nacionalni zakonodaji zapisano trajno pravilo o največ polodstotnem primanjkljaju, ki ga bodo morale države upoštevati pri pripravljanju proračuna. Tudi glede postopkov proti državam, ki ne bodo uresničile zaveze iz pakta, Nemčiji ni uspelo povsem uveljaviti svoje volje.
Države, ki pri uvajanju ne bodo »na liniji«, bodo na evropskem sodišču predvidoma lahko tožile le druge članice. Za Berlin bi bila najboljša rešitev, če bi vlogo tožnika lahko imela evropska komisija. V bruseljskih pravno-političnih mlinih so na koncu prišli do nekakšne kompromisne rešitve, po kateri komisija sicer izvaja nadzor glede uveljavljanja zavore v državah, a v primeru hujših kršitev lahko le predlaga drugim članicam tožbo proti grešnici. Ne glede na mehčanje bodo zagrožene kazni ostale stroge, v skrajnem primeru bi lahko dosegle 0,1 odstotka BDP.
Kako iz recesijske spirale?
Če je bila v prvih dveh letih krize glavna tema varčevanje za vsako ceno, so pred ponedeljkovim vrhom v ospredju delovna mesta in gospodarska rast. V kriznih državah na čelu z Grčijo je imelo zategovanje pasu vse drugo prej kot blagodejne učinke. Kanclerka Merklova je v enem od zadnjih intervjujev priznala, da »kljub vsem prizadevanjem tako Grkov kot mednarodne skupnosti razmere še niso stabilizirane«. Po drugi strani so vodilni predstavniki njenih krščanskim demokratov že začeli ustavljati nakazila Atenam, saj da se kljub pomoči ne premakne veliko.
V času, ko se na kriznem obrobju stare celine krepi upor proti bruseljsko-berlinskem varčevalnem diktatu, je veliko govorjenja o gospodarskem razvoj in službah (zlasti za mlade) kot miselni preskok. Za zdaj, razen načelnih napovedi o naložbah iz evropskih skladov v vrednosti nekaj milijard, o projektih za rast ni kaj dosti znanega. Gotovo je le, da so zneski v primerjavi z več sto milijardami posojil, s katerimi zadolžene države odplačujejo svoje obveznosti do bank, izrazito nizki.
»Trajne rasti se ne da kupiti z javnimi sredstvi,« je opozoril visoki predstavnik Berlina. Evropski denar bo namenjen za konkretne projekte za večjo konkurenčnost in zaposlovanje. Bolj kot naložbe iz evropskih blagajn bi lahko vplivale strukturne reform, predvsem na trgu dela, ki na periferiji ni dovolj prožen. Pri obravnavani ureditvi ne bi smelo biti tabujev, neprijetne resnice da morajo na dan. Le tako bi si države, ki so izgubljale konkurenčnost, ustvarjale visoke zunanjetrgovinske primanjkljaje in se posledično na veliko zadolževale, lahko trajno opomogle.