Mao Zedongovih 120 let: od božiča do Mao-masa!

Če rojstvo Jezusa Kristusa slavimo z božičem (angl. Christmas), na Kitajskem dnevu, ko je na svet prišel Mao, pravijo Mao-mas. Letos je praznik še pomembnejši, in to ne samo zato, ker danes mineva 120 let od začetka obstoja kitajskega voditelja v živem in mrtvem stanju.

Maov rojstni dan je tokrat priložnost, da nova generacija na oblasti določi svoj položaj glede na politično dediščino voditelja, ki je umrl pred 37 leti, in da pred državljani potrdi besede, ki so jih v uvodniku, objavljenem v partijskem glasilu Global Times, zapisali zelo jasno in neposredno: »Kitajska še vedno živi v Maovem obdobju.«

Kitajska se je dobro pripravila na 120. rojstni dan človeka, ki je pognal nacionalistično stranko kvomintang in generala Čankajška v beg vse do Tajvana in 1. oktobra 1949 z Vrat nebeškega miru razglasil: »Kitajsko ljudstvo je danes vstalo!« Tako kot ponavadi so bile na voljo posebne serije poštnih znamk z njegovo podobo, doslej neobjavljene knjige o njegovem življenju, dokumentarni filmi o posameznih obdobjih njegove vladavine, seminarji o različnih temah, koncerti revolucionarne glasbe in razstave o Maovem lepopisju, zaradi katerega je postal del zgodovine umetnosti.

Med pripravami je bilo tudi nekaj nepričakovanih dejanj, denimo slavnostna predstavitev 50-kilogramskega zlatega kipa Mao Zedonga, ki sedi v svojem znanem naslanjaču. Kip bodo selili po vsej državi, prejšnji petek pa so ga najprej prikazali v Shenzhenu – kraju, o katerem se Kitajci najpogosteje sprašujejo, ali bi bil v njem vodja, če bi danes odprl svoje oči, zgrožen nad vsem, kar je postala komunistična Kitajska, ali bi menil, da je njegovo poslanstvo šele zdaj zares dokončano.

Shenzhen je bil namreč leta 1976, ko je umrl Mao, ribiška vas z nekaj več kot dva tisoč prebivalci, nato pa so ga štiri leta pozneje razglasili za prvo posebno gospodarsko območje, v katerem so spoznavali, kako deluje kapitalizem. Danes je Shenzhen mesto z enajst milijoni prebivalcev in bruto domačim proizvodom na prebivalca, ki presega 17.000 ameriških dolarjev.

Na Kitajskem so dolgo razpravljali, ali je vse, kar vidimo v Shenzhenu in vseh drugih kitajskih mestih, izboljšano nasprotje ali absurdna potrditev Maove politike pravovernega komunizma, v imenu katerega so preganjali »privržence kapitalistične poti« in milijone mladih pošiljali v revne vasi, da bi se s fizičnim delom in stiki z lumpenproletariatom »naučili, kaj je prava revolucija«.

Duh vodje še lebdi

Vprašanje je bilo razrešeno, ko je prišel na oblast Xi Jinping, čigar oče je pripadal najožjemu krogu ustanoviteljev Rdeče armade in komunistične države, hkrati pa je bil eden od visokih politikov, ki jih je vodja poslal v zapor zaradi suma, da so kontrarevolucionarji. Novi partijski voditelj niti ne poskuša skrivati, da ga pri vodenju države navdihuje Mao in da namerava izpopolniti komunizem, podedovan od velikega predhodnika, ter ne razmišlja o tem, da bi ga odpravil z zahodno demokracijo.

O tem, da bo duh vodje lebdel tudi nad glavami voditeljev pete generacije, smo se lahko prepričali, ko je Xi po prevzemu državniških nalog obredno obiskal vas, od koder je Maova vojska leta 1949 napadla Peking in kjer je po zmagi nad kvomintangom vzkliknil: »Naše rdeče ljudstvo ne bo nikoli spremenilo svoje barve!«

Nihče seveda ne pričakuje, da bo Xi na Kitajskem spet začel bojevati razredni boj (to mu niti ne bi koristilo, glede na to, da zdaj spada v razred najbogatejših) ali revolucijo (tudi to ne bi bilo v njegovem interesu, saj bi bilo danes na Kitajskem mogoče začeti samo revolucijo proti komunistični oblasti). Toda kljub temu je očitno, da novi kitajski predsednik razmišlja kot Maov učenec, uporablja njegove partijske besede in ponavlja, da »rdeče ljudstvo ne bo spremenilo svoje barve«.

Slaviti pravilne odločitve, napačne pa potlačiti

Ko je arhitekt kitajskih gospodarskih reform Deng Xiaoping usmerjal Kitajsko v nove tirnice, je moral ustrezno ovrednotiti Maovo vladavino. Pri tem je moral upoštevati, da je po neuspešnem velikem skoku v prihodnost zaradi lakote najprej umrlo nekaj deset milijonov ljudi, radikalne »rdeče straže« pa so pobile nekaj milijonov »kontrarevolucionarjev« in »privržencev kapitalistične poti«.

Formula, ki pravi, da je imel »v 70 odstotkih prav, v 30 odstotkih pa se je motil«, je še vedno veljavna, čeprav z višanjem življenjske ravni in poglabljanjem premoženjskega prepada Kitajci čedalje bolj podpirajo tisti del Maove politike, ki ga zagovarjajo neolevičarji: enakopravnost za vsako ceno. Zaradi krepitve nacionalizma Kitajci čedalje bolj cenijo tudi to, da je znal Mao velesilam odločno reči: »Ne.«

O preostalih 30 odstotkih napačnih odločitev še vedno razpravljajo zelo previdno. Konec koncev se zlatih kipov, vrednih 16 milijonov ameriških dolarjev, ne postavlja človeku, ki je grešil, ampak junaku, ki je postavil temelje Kitajski, pozlačeni zaradi sedanjih gospodarskih uspehov. Človeku, čigar rojstni dan se slavi kot Mao-mas.