Mare Nostrum – naša skupna odgovornost

Augusta – Poveljnik vojne ladje Triglav Andrej Pečar ima na misiji Mare Nostrum (Naše morje), ki se bo – za slovensko­ pomorsko odpravo – vsaj začasno iztekla konec meseca, ­bistveno bolj humanitarno kot vojaško nalogo. A kot pomorec, ki je dolgo delal na trgovskih ladjah, rad ponovi, da je na morju osnovna stvar – pomoč.

Pomoč je tudi smisel slovenskega sodelovanja v veliki operaciji italijanske mornarice Mare Nostrum, v kateri sodeluje tudi slovenska ­vojaška ladja z 39 člani »razširjene«­ posadke. Italijanske oblasti so akcijo, katere glavna naloga je reševanje beguncev in priseljencev iz nevarnih voda južnega Sredozemlja, sprožile nemudoma po veliki tragediji pred obalami Lampeduse, kjer je tako rekoč pred očmi tamkajšnje obalne straže in lokalnih ribičev oktobra utonilo 300 ljudi.

Od tedaj so v okviru intenzivne akcije iz zoprnih zimskih voda v slabih štirih mesecih rešili okoli­ 7600 beguncev in priseljencev. Leta 2013 jih je v Italijo vstopilo 42.000. Največ iz Ertitreje, Sirije in Somalije.

Kljub temu da pripadniki slovenske vojaške mornarice med operacijo niso sodelovali v neposrednem reševanju ljudi iz morja, saj so jim Italijani dodelili bolj »mirne kose« morja, zaradi slabih vremenskih pogojev pa niso mogli pluti bolj zahodno, kjer je pomorskih poti več, so s sodelovanjem v operaciji izjemno zadovoljni.

»Do zdaj smo se bolj ali manj urili, ta misija je naša prva prava 'akcija'. Seveda je frustrirajoče, da nismo bili udeleženi v reševanju ljudi, a vremenske razmere nam tega niso omogočale. Sodelovanje v operaciji Naše morje je močno dvignilo domet naše vojaške mornarice. Za nas je to velika izkušnja in dokaz, da zmoremo,« je na docela »asketski« ladji Triglav dejal poveljnik Pečar, ki si želi, da bi Slovenija še naprej sodelovala v takšnih operacijah, a za to obstajajo »določene tehnične in logistične ovire«. Prevedeno: posadka, ki je trenutno na morju, ni zamenljiva. Bi pa za daljše misije – to seveda velja tudi za vojaško ladjo – preprosto morala biti.

Ko smo predsednico vlade Alenko Bratušek in obrambnega ministra Romana Jakiča v neformalnem razgovoru vprašali, ali v Sloveniji obstaja politična volja za nadaljnje slovensko sodelovanje pri reševanju tragedije priseljencev­ in beguncev v južnem Sredozemlju, je bil odgovor pritrdilen. A za zdaj v tej smeri še ni bilo nič strojenega – lahko le upamo, da se v primeru ladje Triglav, ki je bila prva tuja ladja, ki je priskočila na pomoč preobremenjeni italijanski vojaški mornarici, ne bo potrdil rek, »enkrat ni nobenkrat«.

A če je mogoče soditi po odzivih italijanskega obrambnega ministra Maria Maurija, ki je med vrsticami napovedal, da bo Italija po junijskem prevzemu predsedovanja Evropski uniji »vprašanje sredozemskih skupnih meja« uvrstila med pomembnejše teme predsedovanja, je slovenska pobuda že premaknila manjšo goro. »Slovenija je z napotitvijo ladje Triglav pokazala solidarnost do Italije in Evropske unije. Ladja Triglav je tu tudi zato, da bi Evropo spomnili, da so tu njene meje. Skupna operacija nima le vojaškotehničnega, ampak tudi političen pomen,« je bil jasen Mauri.

Delitev bremena

Podobno so nam drug za drugim razlagali visoki častniki italijanske vojaške mornarice – ti v slovenski pobudi vidijo nastavek reševanja sredozemske priseljenske drame in predvsem »delitev bremena« –, ki zaradi (ne)obstoječe evropske priseljenske politike poznajo le »nacionalne odgovore«. V zadnjem desetletju so soudeleženi pri smrti skoraj 20.000 ljudi, ki sta jih na begu iz vojn in revščine utopila morje in ksenofobna birokracija »evropske trdnjave«.

Preden je slovenska vladna delegacija obiskala ladjo Triglav, se je ustavila še v namestitvenem centru za priseljence v Sirakuzi,­ kjer so nastanjeni večinoma ekonomski emigranti – beguncev iz Sirije, Eritreje in Somalije, do katerih Evropska unija in Slovenija gojita tako ignorantski odnos, tam ni bilo. Bratuškova je po obisku centra dejala, da je tam videla tudi »slabo … žalostno stran ­Evrope«.

Ali bo obisk – in srečanje s človeško tragedijo v živo – vsaj malo premaknil slovensko politiko do sirskih beguncev, ki jih, kot velik del hipokritske Evropske unije, tako rekoč ne sprejemamo, bo še treba ugotoviti. V neformalnih pogovorih smo dobili občutek, da vlada za zdaj o tem ni kaj dosti razmišljala. A za kredibilnost izjave Bratuškove, da je »dolžnost Slovenije pomagati«, bo s človekoljubnimi pobudami in, predvsem, njihovim udejanjenjem, treba agresivno nadaljevati.

V državi, ki praktično nima zunanje politike, bi bila to lahko njena nova podstat. Primer ladje Triglav, ki je, hote ali nehote, kljub taki ali drugačni majhnosti popolnoma spremenila doktrino evropskega soočanja s priseljensko tragedijo, dokazuje, da za velik premik niso nujni res veliki koraki.