»Maroko se ne more razvijati brez žensk«

»Mediacija je povabilo k premisleku in dialogu, k spoštovanju in poslušanju drugega ... in s tem k dolgoročnemu ohranjanju miru.« Tako pravi maroška delegirana ministrica za zunanje zadeve Mbarka Bouaida, ki se je pred kratkim mudila pri nas, na mednarodnem seminarju o mediaciji.

Obisk je bil priložnost za opozorilo na pomen Podbude o mediaciji v Sredozemlju, ki sta jo leta 2012 sprožila Maroko in Španija, pa tudi za nekaj besed o slovensko-maroškem odnosu in Maroku nasploh.

Koliko poznate v Maroku Slovenijo?

Poznamo vas kot državo, ki se zelo angažira v Sredozemlju, predvsem v Uniji za Sredozemlje. Bilateralni odnosi med Slovenijo in Marokom so že nekaj časa odlični, čeprav bi jih kazalo še utrditi.

Na katerih področjih?

Mislim, da je premalo dvostranskih srečanj. Smo prijatelji, spoštujemo se, vendar se ne vidimo dovolj pogosto. Potruditi bi se morali za več srečevanj, na katerih bi zbliževali politične poglede. Prav tako bi bilo treba poglobiti sodelovanje v gospodarstvu, kulturi in turizmu – da bi se naroda bolje poznala. Morali bi doseči, da bi več Slovencev prišlo v Maroko in več Maročanov v Slovenijo. Medtem ko vi že zdaj prihajate k nam, Maročanov, ki se odločajo za turistični obisk Slovenije, ni veliko.

Kako bi opisali Maroko?

Maroko je družba mnogoterih obrazov z zelo bogato zgodovino, definiramo se kot mediteranska, arabska, muslimanska, afriška in še kakšna država. Resda smo frankofonska in hispanofonska družba, a še bolj se imamo za močno evropeizirano okolje, saj se čutimo zelo blizu Evropi. Maroko je moderen in hkrati zelo avtentičen in tradicionalen. Kot narod smo odprti: resda smo navezani na muslimansko vero, a odprti smo tudi do drugih religij. Med nami živijo maroški Judje, na primer, ki so dobro integrirani. Določa nas več kultur: maroška pa Hassani in Amazigh. Smo stabilna in varna država, sestavljena iz različnih regij, ki se med seboj spoštujejo.

Tukaj se moramo dotakniti Zahodne Sahare, ki hrepeni po neodvisnosti. Zaradi nje ste v sporu z Alžirijo.

Maroko je odprta država, ki poskuša prijateljsko pristopati k sosedom. V Sahari je v negotovosti naša teritorialna celovitost – in ta je prioriteta maroške notranje politike in diplomacije. Prepričani smo, da gre za regionalni problem, ki zadeva dve državi: Maroko in Alžirijo, ki je prav tako zelo vpletena v konflikt. Ne le da podpira saharsko osvobodilno gibanje Fronta Polisario, ampak mu nudi tudi zatočišče, kajti njegova begunska taborišča so v Tindoufu v Alžiriji. Od Alžirije je odvisno, kako bomo rešili konflikt. Naša stran podpira in si prizadeva za pogajanja, ki jih pod zaščito ZN vodi veleposlanik Christopher Ross, a žal ni velikega napredka, saj nasprotna stran noče odstopiti od svojih stališč. Med drugim smo predlagali referendum, nato smo sprejeli odločitev varnostnega sveta ZN, da ta ni mogoč in da je treba razmišljati o drugih možnostih; predlagali smo načrt o avtonomiji ... Hkrati si prizadevamo, da bi regijo razvijali: z naložbami in ustvarjanjem delovnih mest, narejen je bil velik korak naprej pri človekovih pravicah ... Imamo se za demokratično državo z močnimi političnimi institucijami. Odprti smo za vsa svetovna gospodarstva, podpisali smo več sporazumov o blagovni menjavi – in še druge sporazume – z ZDA, Evropo in afriškimi državami pa z zalivskimi državami, tudi z Azijo. Imamo pravo tržno ekonomijo, ves čas se oziramo za možnostmi in gledamo v prihodnost. Vendar čutimo močno blokado od Alžirije, pa tudi na naši vzhodni in južni meji z njo. Alžirske brate pozivamo vsak dan, naj nam pomagajo do hitrih rešitev; da bi že odprli meje med državama.

Kako uspešno deluje v tem primeru mediacija?

Verjamemo, da je mediacija pomembno orodje in je lahko tudi ključno orodje povsod po svetu, tudi v preventivi. Christopherju Rossu, ki vodi mednarodno mediacijo v imenu ZN, je treba čestitati. Verjamemo v moč mediacije, čeprav je lahko zelo zapletena.

Najbolj trpijo prebivalci Zahodne Sahare.

Seveda. A nujno je poudariti, da živi večina v Maroku, samo manjšina pa v begunskih taboriščih v Tindoufu. In ta manjšina je tista, ki najbolj trpi: živijo v nečloveških razmerah. Vsak dan jih kličemo, naj se vrnejo domov.

»Arabska pomlad« se je marsikje na jugu Sredozemlja sprevrgla v »islamistično zimo«: v Libiji, Egiptu, Siriji ..., kar pa se k sreči ni zgodilo v Maroku.

Maroku ni bilo povsem prizaneseno, saj smo imeli manifestacije, poimenovane 20. februar [20. februar 2011].

Ker ste, med drugim, poskrbeli za novo ustavo.

Reforme smo začeli pripravljati že mnogo prej, že v 90. letih. Razlika med Marokom in drugimi državami v regiji je ta, da mi vse od padca berlinskega zidu razumemo, da se je svet spremenil in se je treba prilagoditi. Zato imamo danes zelo močne politične institucije, naš kralj je bil eden prvih, če ne edini politični voditelj v regiji, ki se je takoj in zelo hitro odzval na množične proteste 20. februarja 2011. Že 9. marca je imel zgodovinski govor, v katerem je zapovedal revizijo ustave. Ta sprememba ustave je bila sicer že predvidena, on jo je samo pospešil. Napisala jo je povsem kredibilna in legitimna komisija, ki je upoštevala stališča in poglede celotnega političnega razreda, vseh vladnih in nevladnih akterjev, civilne družbe. Večinsko so ji pritrdili tudi Maročani. Z njo smo dobili transparentne splošne volitve, ne prve, saj smo jih imeli že prej, in novo vladno ekipo, s čimer smo si pri ljudeh pridobili zaupanje. Danes smo ena redkih držav v regiji, ki se ponaša s popolno stabilnostjo in varnostjo. Nikakor nista povezani z arabsko pomladjo, ampak s procesom reformiranja države, ki je stekel že mnogo prej.

Španski enklavi Ceuta in Melilla, na primer, sta jabolko spora med Španijo in Marokom, sicer prijateljskima državama.

Stališča poznate, problema se lotevamo kot dve zreli državi, ki se spoštujeta. Mislim, da smo lep primer zelo razvitega regionalnega in medsoseskega sodelovanja. S Španijo se lepo pogovarjamo, dialog je reden in odprt, problemov, ki zadevajo enklavi, se lotevamo skupaj: pereča sta posebno imigracija in obmejna varnost.

Imigracija je problem, mnogi prebivalci Podsaharske Afrike želijo čez Maroko v Evropo. Pred kratkim ste spremenili politiko priseljevanja.

Kralj je pred meseci napovedal novo migracijsko politiko. Po temeljitem premisleku smo se zavedli, da je lahko imigracija bolj pozitivna kot negativna. Predvsem pa vemo, da se fenomenu ne moremo izogniti. Zato je treba poiskati rešitve. Maroko ni le država tranzita, ampak je postal tudi ciljna država. Mnogi iz Podsaharske Afrike pridejo v Maroko, da bi ostali. Po nekaterih ocenah jih je med 40.000 in 50.000. Po govoru, ki ga je na to temo imel kralj, smo se odločili, da bomo sprejeli tako priseljensko politiko, da bi lahko sprejeli vse te ljudi. Poskusili jih bomo vključiti v svoje kulturno, ekonomsko in socialno tkivo. Seveda je treba postaviti pravila, potrudili smo se, da so čim bolj logična. Tako nam je že uspelo urediti status tisoč prosilcev za azil oziroma še več kot deset tisoč podsaharskih priseljencev. Nova politika je bila napovedana oktobra, nekaj časa je trajalo, da smo odprli pisarne, kjer se lahko registrirajo priseljenci. So po malone celem Maroku, v vseh večjih mestih.

Jasno opozarjate na vlogo žensk in mladih v mediaciji. Študirali ste tudi v Angliji in Franciji. Kakšna je vloga žensk v maroški družbi?

Mesto žensk je dobro. Civilna družba brani njihove pravice že od 60. let prejšnjega stoletja. Veliko feminističnih aktivistk je zelo trpelo, da se je položaj izboljšal. Danes lahko govorimo o dobri integraciji žensk tako na ravni ekonomije in družbe kakor tudi v politiki. Seveda še nismo naredili vsega, kajti naš zakon o družini je zdaj star že deset let. In vendar brani pravice žensk in otrok, z vidika poroke, odnosov v zakonu, delitve premoženja, tudi pri prenosu državljanstva: mame maroških korenin ga lahko prenesejo na svojega otroka, čeprav njihov zakonski partner ni Maročam ... Naše družinsko pravo pomeni revolucijo v arabsko-muslimanskem svetu. Doseženo je bilo marsikaj, predvsem pri udeleženosti žensk v politiki. Danes jih je že 17 odstotkov v parlamentu, med 39 člani vlade je šest ministric, z zakonom smo tudi zapovedali, da mora biti v političnih strankah najmanj trideset odstotkov žensk. Marsikaj je storjeno, marsikaj počnemo. Med drugim smo ratificirali mednarodne konvencije o boju proti nasilju nad ženskami. Tudi v naši ekonomiji so razmeroma dobro navzoče, čeprav še ne v »top menedžmentu«, v upravah in nadzornih svetih. A trend je pozitiven, zato smo zelo zadovoljni. Da obiskuje šolo 90 odstotkov deklic, tako iz urbanih kakor tudi iz ruralnih koncev države, je za Maroko rekordni dosežek, saj je bila nepismenost dolgo časa velika težava. Tudi na univerzah je zmeraj več žensk, več kot 40 odstotkov. Mogoče je govoriti o izboljšanju, čeprav bo bitka še trajala. Prepričani smo, da se Maroko ne more razvijati brez žensk. Ženska mora imeti in lahko igra zelo pomembno vlogo. Tudi pri mediaciji mora zavzeti pomembno mesto.