Tiskane izdaje
Zagreb – Na Hrvaškem je brez dela že več kot 800 novinarjev, lani so ukinili nekoč osrednji dnevnik Vjesnik in več tednikov (Nacional, Forum ...), nov dnevnik, ki so ga zagnali (21. stoletje), pa je odšel na »smetišče medijske zgodovine« že po dobrih treh mesecih.
Zgodba o hrvaški medijski krajini postaja iz dneva v dan temačnejša, novinarji in zaposleni v medijih pa so prepričani, da je to, kar se dogaja, pravzaprav le napoved še težjih časov. Pred nedavnim je zato več kot 150 novinarjev, intelektualcev in nevladnih organizacij poslalo vladi in saborskim poslancem peticijo, v kateri nasprotujejo brezpogojnemu znižanju davka na dodano vrednost (DDV) za časnike z deset na pet odstotkov. Poudarjajo, da bi morali znižanje izkoristiti za preoblikovanje družbene odgovornosti medijev. Podpisniki peticije so sicer pozdravili prepolovitev DDV, vendar predlagajo, da bi lahko to pravico uveljavili zgolj časniki z informativnimi, kulturnimi in izobraževalnimi vsebinami, ki izražajo javni interes, ter da bi morali založniki obvezno objaviti podatek o deležu omenjenih vsebin v vsaki številki.
Pritiski, pritiski ...
Vse več novinarjev brez dela in vse več svobodnih novinarjev, ki imajo enake obveznosti kot redno zaposleni, je skrb zbujajoč podatek, prav tako podatek, da po navedbah hrvaškega novinarskega društva plače v tiskanih medijih pravočasno dobivajo samo zaposleni v Večernjem listu, ki je v lasti avstrijske Styrie.
»Tisti novinarji, ki imajo srečo in so še zaposleni, pa so pod precejšnjim pritiskom: novinarji pod pritiskom urednikov, ti pod pritiskom lastnikov, vsi skupaj pa morajo braniti interese kapitala. Verjemite, nikoli ne boste prebrali kritike na račun podjetja T-Hrvatski Telekom, koncerna Agrokor ali Atlantic Grupa, saj so vsi dobri oglaševalci. Z oglasi si pač kupujejo tudi pravico do medijskega miru,« pravi Branko Vukšić, predsednik odbora za informiranje v saboru, sicer član hrvaške laburistične stranke. Vukšić, eden od vodilnih akterjev v hrvaškem medijskem prostoru med letoma 1978 in 2011, ko je vstopil v svet politike, dodaja, da je bila nekoč na Hrvaškem cenzor politika, »danes pa to nalogo opravljajo tajkuni – domači in tuji«. Interes javnosti je zanje, meni sogovornik, španska vas, saj si vsi skupaj želijo le to, »da bi bila hrvaška javnost čim manj informirana«.
Dokaj oster je tudi zaradi uvodoma omenjenega brezpogojnega znižanja DDV za časnike. »Dajte no. Če bi takšno znižanje pomenilo kaj dobrega, mu ne bi nasprotovalo toliko novinarjev, intelektualcev in nevladnih organizacij. Navsezadnje je že Sanaderjeva oblast znižala davek z 22 na 10 odstotkov, pa se zaradi tega časniki niso niti pocenili, kaj šele, da bi novinarjem zvišali plače. Edino, kar se je takrat spremenilo, je bila medijska podoba Iva Sanaderja,« pravi Vukšić, ki meni, da se je Hrvaška glede razmer v medijski krajini vrnila v devetdeseta leta, ko je veljalo, da je najpomembneje biti vdan političnemu vodji in vladajoči opciji. »Res je žalostno, da novinarka in urednica na nacionalni televiziji iskreno izjavi, da je v imenu države pripravljena tudi lagati,« dodaja Vukšić.
Pred časom je precej prahu dvignil prestop enega bolj znanih raziskovalnih novinarjev na Hrvaškem Gordana Malića iz Jutarnjega lista in Globusa na spletni portal Index.hr. »Dovolj je bilo cenzure in prepovedi pisanja o tem ali onem,« je dejal ob tem. Na vprašanje, kakšno prihodnost si lahko obetajo hrvaški mediji, pa je kratko odvrnil, da se jim, kot kaže, obeta podobna, če ne povsem enaka usoda kot ladjedelnicam, novinarjem pa usoda luških delavcev. »Pa ne le zaradi recesije, ampak zaradi oligopolov, ki obvladujejo majhen medijski trg na Hrvaškem,« meni Malić.
