Tiskane izdaje
Odkar je pred slabima dvema tednoma islamistično gibanje Al Šabab sporočilo, da se njegovi pripadniki umikajo iz Mogadiša, v somalsko prestolnico znova neovirano prihaja pomoč v hrani, zdravilih in drugih najnujnejših potrebščinah. Toda, kot so ta teden razkrili novinarji agencije Associated Press, znaten del te pomoči nikoli ne doseže tistih, ki jim je namenjena, ampak se prodaja za denar na tržnicah, ki so nemalokrat v neposredni bližini do kosti in kože izstradanega prebivalstva. Pomoč mednarodne skupnosti je menda postala pravi zlati rudnik za peščico brezvestnih somalskih poslovnežev. Obtožbe o kraji in poznejši prodaji pomoči v hrani zdaj preiskuje tudi agencija ZN Svetovni program za hrano (WFP).
Na mogadiških tržnicah je mogoče videti velike skladovnice vreč s hrano, na katerih so žigi WFP, ameriške vladne agencije USAID ter japonske in kuvajtske vlade. Novinarji AP so v somalski prestolnici odkrili osem različnih krajev, kjer na debelo prodajajo pomoč v hrani. Najti jo je mogoče tudi v številnih majhnih trgovinicah, kjer jo prodajajo na drobno. Med živili, ki jih prodajajo, so datlji in piškoti iz Kuvajta, koruza, različna žita, pa tudi kikirikijevo maslo, ki je posebej namenjeno prehrani izstradanih otrok.
Vendar to še ni vse. Hrana ni varna pred dobičkarji niti tedaj, ko jo že izročijo stradajočim. Številni begunci v velikem begunskem taborišču Badbado, ki je v zadnjih mesecih zraslo na robu Mogadiša in ga upravlja somalska prehodna vlada, so novinarjem zaupali, da so morali vodstvu taborišča vrniti hrano, brž ko so fotografi končali fotografiranje njenega razdeljevanja in zapustili taborišče. Begunec Ali Said Nur je tako že dvakrat dobil dve vreči koruze, vendar je obakrat moral eno vrniti vodji taborišča. »Nimamo izbire. Hrano moramo brez prerekanja vrniti, sicer moramo zapustiti taborišče,« opisuje svoj položaj Nur.
Kraja in prodaja pomoči v hrani je bil eden od razlogov, zaradi katerega so ZDA med lakoto, ki je Somalijo zajela v letih 1991-92, vojaško posredovale v tej državi, a so se nato po izbruhu ogorčenih spopadov z lokalnimi gospodarji vojne v Mogadišu iz nje naglo umaknile.
V Svetovnem programu za hrano so prepričani, da velika večina pomoči, ki prispe v Mogadiš, doseže tiste, ki jim je namenjena, hkrati pa so zaradi obtožb o kraji in prodaji humanitarne pomoči uvedli preiskavo.
Ukradena pomoč znižuje cene na lokalnih tržnicah
Poročila o kraji precejšnjega dela humanitarne pomoči kajpak sprožajo dvome o zmožnosti humanitarnih organizacij, da pomoč dostavijo tistim, ki jo resnično potrebujejo, pa tudi o sposobnosti šibke somalske prehodne vlade, da bi se spopadla s korupcijo v lastnih vrstah. Somalija je ena najbolj skorumpiranih držav sveta, hkrati pa tudi klasičen primer tako imenovane propadle države, saj že dve desetletji nima več osrednje vlade, ki bi bila sposobna nadzorovati celotno državno ozemlje. Poraja se tudi vprašanje, ali se z dobički, ki jih preprodajalci kujejo iz humanitarne pomoči, nemara financira državljanska vojna v tej vzhodnoafriški državi.
Od leta 2008 so v Somaliji ubili že 14 sodelavcev WFP, zato njegovi uslužbenci zaradi varnostnih razlogov hrane ne razdeljujejo več sami, ampak so to delo zaupali mreži lokalnih agencij. Med njimi, kot so odkrili novinarji AP, tudi neki agenciji, ki so jo Združeni narodi v lanskem poročilu obtožili, da je na trgu prodala obsežne količine humanitarne pomoči. V vojnih razmerah, ki v Somaliji vladajo že dve desetletji, strogega nadzora nad razdeljevanjem hrane kratko malo ni mogoče vzpostaviti, morebitna odločitev, da bi zaradi kraje in prodaje dela humanitarne pomoči ustavili pomoč Somaliji, pa bi imela katastrofalne posledice in bi najbolj prizadela prav tiste, ki jo najbolj potrebujejo.
Kovanje dobičkov iz humanitarne pomoči v Somaliji ni nov pojav. Neimenovani humanitarni delavec je za International Herald Tribune dejal, da je v obdobju lakote na začetku devetdesetih let na trg »zašlo« med 15 in 20 odstotkov pomoči. Po njegovem mnenju je to pač cena delovanja v Somaliji, ki jo je treba vzeti v zakup. Pred dvema desetletjema so se »vsi naučili živeti s tem dejstvom«, je dodal, in zanj skovali celo poseben termin - »tradicionalna razdelitev«. Čeprav je bila hrana ukradena in bi morala biti stradajočim razdeljena brezplačno, je navsezadnje vendarle končala na lokalnih tržnicah in tako učinkovala blažilno: zniževala je cene hrane, ki je zato postala dostopnejša revnim.
