Tiskane izdaje
Berlin – V Nemčiji za velike besede o novi mednarodni vlogi države skrbi predsednik Joachim Gauck, ki je v začetku leta govoril o obračunu z nemško »kulturo zadrževanja«. Kanclerka Angela Merkel se tudi brez njih uveljavlja kot ena najpomembnejših avtoritet svetovne in evropske politike.
Med nedavnim proslavljanjem zavezniškega izkrcanja v Normandiji so se zahodni voditelji seveda dogovorili o odnosu do ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je letos s priključitvijo Krima grobo prekršil mednarodno pravo. Britanski premier David Cameron, ameriški predsednik Barack Obama, francoski predsednik François Hollande in drugi so dobro odigrali svojo vlogo, le zadnjemu so kritiki očitali, da se je med srečanjem z ruskim voditeljem preveč na široko smehljal.
Z organizacijo Putinovega srečanja z novim ukrajinskim predsednikom Petrom Porošenkom je najtežjo nalogo prevzela prav voditeljica države, ki bi med spominjanjem začetka obračuna s Hitlerjevo Nemčijo pravzaprav morala stati bolj ob strani. V pomanjkanju apetita po vojaških grožnjah je dvignjena obrv Angele Merkel skupaj z njenimi pragmatičnimi, a načelnimi zahtevami eno bistvenih orožij Zahoda, ki si želi ruskega predsednika jasno opozoriti na posledice njegovih nasilnih dejanj.
Podobno vlogo igra kanclerka v evropskih dilemah, ki so se še posebej izrazile po nedavnih volitvah za evropski parlament. Med spopadanjem z evrsko krizo je do virtuoznosti izdelala neizključevalen, a načelen način komuniciranja, s katerim v krizi predstavi »najmanjši skupni razlikovalec« (še posebej nemški), o vsem drugem pa se je pripravljena pogajati stvarno, kar tudi tistim, ki se morajo čemu odpovedati, dovoljuje ohranitev dostojanstva.
Politične računice
V parlamentarnem nastopu pred srečanjem skupine G7 nemška kanclerka ni razlagala o nemško-francoskem motorju EU in integraciji, ampak je citirala izjavo nekdanjega predsednika Richarda Weizsäckerja, da Veliki Britaniji ni treba dokazovati evropske naravnanosti, saj jo je dokazala že med obrambo celine pred Adolfom Hitlerjem. Zato nemški poznavalci domnevajo, da bo kanclerka silila Junckerja v sprejem Cameronovih predstav o delovanju EU, zaradi česar naj bi Luksemburžana britanski premier na koncu sprejel za predsednika evropske komisije, še posebej, če bi predsedovanje evropskemu svetu prevzela danska premierka Helle Thorning-Schmidt. Ta je sicer socialdemokratka, a zavezana zdravi proračunski politiki, povrhu vsega pa je poročena s sinom nekdanjega britanskega laburističnega voditelja Neila Kinnocka.
Merklova ima tudi domače politične računice. Dobro ve, da bi nekateri socialdemokrati, s katerimi vlada v Berlinu, radi prekrojili evrsko in evropsko arhitekturo, kakšno je med krizo zapečatila z zaklinjanjem »dokler bom živa« proti združevanju dolgov evrskih držav. Če bi pri odločanju v evropskem svetu že tedaj vladala kvalificirana večina, za katero se zavzemajo evropski federalisti, danes najbrž ne bi imeli reševalnih skladov in proračunskega pakta, ampak evrske obveznice. V sedanjih spopadih za imenovanje na najvišje položaje EU so »najmanjši skupni razlikovalci« podobni, konservativna Nemčija brez britanskih kolegov ne bi imela veliko zaveznikov za svoje razumevanje pogojev za gospodarsko rast in mednarodno konkurenčnost Evrope. V njem ni neomejenih pooblastil za Bruselj, zato pa so omejevanje državnih proračunov ter prizadevanja za trgovinska pogajanja z ZDA.
S sedanjimi evropskimi smernicami Angele Merkel so kljub njenemu velikanskemu političnemu ugledu povezana tudi tveganja.
Ni gotovo, da lahko Angela Merkel računa na britanske konservativce. Te je novi voditelj evropskih ljudskih strank v evropskem parlamentu Manfred Weber, ki prihaja iz kanclerkine bratske CSU, opozoril, da pogodbe EU predvidevajo vse tesnejšo zvezo evropskih narodov. »Ne moremo prodati evropske duše,« je izjavil za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung.
