Meje in omejitve višegrajske skupine

Nedavni predlog češkega predsednika o razširitvi višegrajske četverice s Slovenijo je znova razprl dileme o formatu skupine V4. V preteklih dveh desetletjih se je pokazala za orodje mehke moči srednje Evrope, čeprav je pogosto opaziti več tekmovanja kot sodelovanja. Vezi so rahle, lepila je malo.

Predsednik Miloš Zeman je nedavno, med obiskom pri šefu slovaške države Ivanu Gašparoviču, predlagal razširitev višegrajske skupine. Mediji so poročali, da češka zamisel o povabilu Sloveniji gostitelju ni bila všeč. Izjave urada slovaškega predsednika so nakazovale, da so stališča predsedniškega para precej vsaksebi. Zunanje ministrstvo je skopo izjavilo, da je V4 regionalna skupina samo štirih, čeprav sami ne nasprotujejo udeležbi ostalih držav na skupnih srečanjih.

V senci Poljske

Nekdanje članice Varšavskega pakta Češkoslovaška, Madžarska in Poljska so se povezale v višegrajski trikotnik na začetku devetdesetih let in si poskušale kot blok povečati politično težo na poti v Evropsko unijo in Nato. Zavedale so se skupne zgodovine, imele so isti cilj iskanja blagostanja v Uniji in varnosti v Natu. Na začetku je odigral vlogo tudi pritisk Zahoda, ki mu je ideja ločenosti višegrajk od Rusije ugajala. Vzhodnoevropska skupina je med drugim hotela dokazati, da je sposobna skupne vizije in nastopa in da lahko preseže tekmovalnost. Leta 1991 so podpisale deklaracijo o usklajevanju dejavnosti pri pridruževanju Evropski uniji in severnoatlantskemu zavezništvu. Po dvajsetih letih, predvsem ko so postale članice evroatlantskih integracij, pa bistveno težje najdejo skupni imenovalec. Vsaka država je stopila na svojo pot, politična regionalna grupacija, ki se je izoblikovala po padcu berlinskega zidu, je postala manj trdna. Najopazneje je, da so tri manjše članice ostale v senci velike Poljske.

Od te zadnje je odvisna specifična teža višegrajske skupine, pri čemer bi težko prezrli poljsko pretencioznost v Evropski uniji. Uradna Varšava večkrat pove, da je tako velika kot kaka Francija, z drsenjem Britanije proti obrobju sedemindvajseterice se nadeja središčne vloge zase. Višegrajski okvir je za skoraj 40-milijonsko državo kvečjemu obroben vzvod, ne nazadnje je bila pri njej tudi sama srednjeevropska ideja manj priljubljena, raje se enači z Evropo kot celoto. Pred časom je denimo ambiciozen zunanji minister Radosław Sikorski izjavljal, da Poljska ni več del srednje Evrope, temveč zmernega, odgovornega evropskega severa.

Rahle vezi

Sodelovanje skupine je razmeroma skromno, pravzaprav nikoli ni bilo tako čvrst okvir, kot je značilen za skandinavske države. Občasno stike otežujejo tudi posamezni voditelji: v času premiera Vladimírja Mečiarja se je oddaljila Slovaška, v času vladavine dvojice Jarosława in Lecha Kaczyńskega je izstopala Poljska, pa Češka pod predsednikom Václavom Klausom in tačas nedemokratična Madžarska Viktorja Orbána. Toliko opevana skupna zgodovina in kulturne sorodnosti pač niso več dovolj. Če se ozremo na zemljevid, predstavljajo te države kompaktno gmoto, a čeprav gre za geopolitični prostor, ki ga povezujejo zemljepisna lega, zgodovina in kultura, je srednjeevropska identiteta precej razredčena.

In vendar je višegrajski potencial, ne glede na tisto, kar razdvaja, zelo velik. Poljska je močna država že sama po sebi, vse štiri skupaj tvorijo pomemben blok. V nedavnem govoru o zunanjepolitičnih prioritetah v poljskem sejmu je vodja diplomacije Sikorski omenjal tudi zmogljivosti regije. V preteklih nekaj letih je bruto domači proizvod Češke, Madžarske, Poljske in Slovaške presegel povprečje Evropske unije. BDP četverice je zdaj skoraj štirikrat večji glede na tistega v sredini devetdesetih let. Višegrajska skupina je postala ključna nemška trgovinska partnerica in je pomembnejša od, recimo, Francije. Hkrati šteje tudi njihova politična moč: štiri srednjeevropske države imajo v svetu Evropske unije 58 glasov, kar je natanko toliko kot renski dvojec, Nemčija in Francija skupaj.

In Slovenija?

Višegrajska skupine že dlje velja za zaprto grupacijo. Toda na začetku devetdesetih, ko bi se skupini lahko pridružila, je bil velik del slovenske politike prepričan, da je zaradi razvitosti v boljšem položaju in ji koristi, če ostane zunaj. Kasneje, ko se je pokazala mehka moč višegrajske skupine, ta je postala tako rekoč sinonim za srednjo Evropo, so se porodile prve dileme. Skupina, ki se je je otepala, je Slovenijo prehitela: Poljska, Češka, Madžarska in Slovaška so že leta 1999 postale članice Nata, Slovenija pet let kasneje. Začela so se spraševanja, zakaj je ostala zunaj. Za slovensko zunanjo politiko je fenomen višegrajske skupine pomenljiv s stališča kratkovidnosti tukajšnje ocene, sprejete pred dvema desetletjema. Zdaj je skupina videti precej zaprta oziroma obstaja sodelovanje v obliki tako imenovanega formata Višegrad plus. Včasih zraven povabijo tudi Slovenijo.

Težo višegrajske skupine in predvsem Poljske kaže tudi marčevska navzočnost nemške kanclerke Angele Merkel in francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki sta se pridružila srečanju, namenjenemu tudi usklajevanju obrambne politike. Znano je, da je četverica podpisala pismo o nameri ustanovitve skupine 3000 vojakov do leta 2016, večino naj bi prispevala Poljska, Češka je ponudila logistično in medicinsko pomoč, Madžarska vojaške inženirje in Slovaška ekspertizo o orožju za množično uničevanje. Sestanek z Nemčijo in Francijo je bil nepredstavljiv v času kakega Chiraca ali Sarkozyja, je eminentno udeležbo v Varšavi komentiralo poljsko časopisje. Čeprav višegrajsko sodelovanje ni brez težav, je vendar pomenljivo, da srednjeevropske države ne predstavljajo težav in evropske periferije, ki jo zdaj po­oseblja evropski jug.