»Merde« za novo evropsko lokomotivo?

Berlin – Spletni iskalci imena za morebitni novi nemško-francoski duet se hahljajo: prihaja po Merkozyju Merde? Na srečo so še druge možnosti od Merlanda do Frangele, saj prva okrajšava za dvojec Merkel-Hollande v francoščini pomeni – iztrebek.

Ob morebitni zmagi francoskega socialista Françoisa Hollanda pa ni niti približno jasno, kakšna bo naveza, ki je vse od de Gaulla, Adenauerja, Kohla in Mitterranda odločala o evropskem združevanju.

V dvojcu Merkozy je Nemčija prepričala preveč zadolžene evrske države o nujnosti strogih varčevalnih ukrepov, za vsak primer so še dodatno okrepili evropske reševalne sklade in to je tudi bolj ali manj vse, na kar je bila doslej pripravljena Angela Merkel. Zdaj pa se fronta proti Nemčiji ne krepi le v Franciji, kjer kandidat z največjimi možnostmi za izvolitev izjavlja, da Nemčija pač ne bo odločala za vso Evropo. V nedeljo volijo tudi Grki, kjer Merklovi rišejo na rokav kljukaste križe, maja bodo svoje mnenje o varčevalnih ukrepih premiera Maria Montija na lokalnih volitvah povedali Italijani, konec meseca pa bodo o tem vprašanju na referendumu odločali še Irci. Za dobro mero je nemška kanclerka s padcem nizozemske vlade izgubila najtesnejšega zaveznika. »Moramo biti gospodarji v svoji hiši,« bo nizozemski svobodnjak Geert Wilders predvolilno kampanjo utemeljil »proti Evropi, proti triodstotni meji proračunskega primanjkljaja in proti evru«.

Celo če bi po kakšnem čudežu v nedeljo v Franciji zmagal dosedanji predsednik, nemški kanclerki ne bi bilo lahko, saj tudi Nicolas Sarkozy med predvolilno kampanjo ni ravno navijal za krčenje domačega javnega sektorja ali zmanjšanje vladnega vpliva na gospodarstvo. A bo najverjetneje zmagal politik, ki obljublja, da bo spremenil vso konstrukcijo Evrope: »Konec koncev nismo katera koli država, lahko spremenimo razmere,« je govoril Hollande. Evropska komisija, pravijo strogo nepotrjena poročila iz Bruslja, načrtuje kar nekakšen Marshallov načrt za evrsko območje. Svoje predloge bo domnevno predstavila dan po francoskih volitvah, menda pa predvidevajo kar 200 milijard evrov za infrastrukturne, energetske in tehnološke projekte v najbolj ogroženih državah. V Berlinu lahko samo enkrat ugibajo, kdo bo plačal levji delež.

Berlin v pričakovanju frontalnega napada

Vse to so za zdaj le domneve, Nemčija pa lahko vsekakor pričakuje frontalne napade na njene predstave prihodnjega evropskega razvoja. Nemški viri navajajo, da o protinapadu razmišljajo tudi v kanclerski palači, »agenda za Evropo« bo po teh govoricah predstavila nemške zamisli za povečanje gospodarske rasti in zaposlenosti. »Ni lahke poti iz strukturne krize,« razlaga tradicionalno nemško stališče Holger Steltzner iz časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung. »Kdor kot pot iz evrske krize predlaga večjo državno porabo, zagovarja napačno prepričanje, da lahko država rast kupi na kredit, četudi je prav to pripeljalo do sedanje dolžniške krize.«

Nemški konservativni komentatorji verjamejo, da reforme trga delovne sile zahtevajo čas, pri tem pa je po prepričanju časopisa v Španiji še nekaj upanja, italijanska začasna vlada pa je že »pokleknila pred komunističnimi sindikati«. Nemci tudi opozarjajo, da samo reforme trga delovne sile niso dovolj, prizadete države za izhod iz krize potrebujejo tudi reforme davčnega sistema in socialnega varstva. »Samo tista gospodarstva, ki bodo rešena ovir, bodo pridobila dinamiko.«

Drugi nemški komentatorji omenjajo Irsko, ki je po njihovem prepričanju že na dobri poti, pa Estonijo, ki bi lahko sredi svoje krize devalvirala valuto, a se je raje odločila za strogo varčevanje in tudi že žanje rezultate. In naposled opozarjajo na lastne izkušnje, saj je tudi Nemčija pred desetletjem veljala za evropskega bolnika, pa so ji s strogo »agendo 2010« omogočili sedanjo rast in zaposlovanje. Nekateri tudi poudarjajo, da v Bruslju že desetletje govorijo o evropski poti v gospodarsko odličnost pred vsemi drugimi, pa so celino z milijardami za strukturne in kmetijske subvencije pripeljali v sedanje težave.

Tudi nekateri najbolj trdoliberalni nemški ekonomisti pa opozarjajo, da bi Evropa morda vendarle potrebovala nekaj pretoka sredstev iz bolj razvitih delov v manj razvite po ameriškem zgledu, a s hkratnimi opozorili, da bo vsakdo tudi odgovarjal za svoje gospodarske napake. Prava razprava o evropski prihodnosti, pa če bo ta zaznamovana z nemškimi barvami ali ne, se torej šele začenja.