Tiskane izdaje
Propad bank Kaupthing, Landsbanki in Glitnir je Islandijo po ocenah OECD stal več kot petino njenega bruto domačega proizvoda. Država in davkoplačevalci se tako kot v drugih evropskih državah niso mogli izogniti plačilu reševanja bančnega sistema. Islandska pot iz krize se ni končala s sesutjem bank ali prenašanjem izgub na kreditorje. Nasprotno. »Ni res, da smo pustili banke, da so v celoti propadle, in da bi lahko druge države storile enako, ne da bi čutile kakršnekoli posledice.« Guverner centralne banke Már Guðmundsson meni, da gre le še za enega od mitov, povezanih z razvojem islandskih težav. O Islandiji in reševanju njenih problemov po njegovih besedah kroži veliko napačnih domnev. Večina se jih nanaša na tako imenovani islandski model reševanja. Guðmundsson je eden tistih, ki ne verjamejo v njegov obstoj, ampak v učinke kriznih politik, s katerimi je otoška država preprečila popoln ekonomski zlom.
Stik z realnostjo
Islandska izkušnja s krizo je nedvomno drugačna od irske, španske, portugalske in grške. Islandija nikoli ni bila članica Evropske unije, zaradi česar se je lahko lotila reševanja krize s prilagajanjem monetarne politike. Vrednost krone je od kolapsa bančnega sistema v primerjavi z evrom padla za več kot polovico. Občutna devalvacija valute je bila po pisanju Financial Timesa najbolj boleč del islandske izkušnje. Večina posojil v državi je namreč vezana na rast inflacije. Padec vrednosti krone ravno tako ni povečal izvoza, vsaj ne toliko, kot so mnogi pričakovali.
Pet let inflatornih gibanj, varčevalnih ukrepov in kapitalskih omejitev je aprila letos zahtevalo prve politične žrtve. Na oblast sta se povzpeli Neodvisna in Napredna stranka, ki sta državo vodili skozi obdobje finančne deregulacije in jo jeseni leta 2008 skoraj pripeljali do bankrota. Volivci so levosredinski koaliciji, ki jo je do volitev vodila Jóhanna Sigurðardóttir, namenili zgolj
Vrnitev desnosredinske koalicije na oblast najverjetneje ne bo bistveno vplivala na razvoj gospodarstva, ki po več letih zatona kaže razmeroma stabilno sliko. Islandija je v prvi polovici leta zaznala 1,9-odstotno rast, medtem ko je brezposelnost padla pod štiri odstotke. Problemi kljub temu ostajajo, predvsem v pomanjkanju investicij in gospodarske diverzificiranosti; ribolov in proizvodnja aluminija sta še vedno jedro islandskega izvoza.
Sposobnost prilagajanja
Gunnlaugsson pripisuje vrnitev gospodarske rasti dejstvu, da Islandija ostaja samostojna in suverena država z lastno valuto. Vlada, ki jo vodi, je pred mesecem sprejela odločitev, da razpusti odbor, zadolžen za pristopna pogajanja z Unijo, s čimer je jasno nakazala, da ne razmišlja več o evropski prihodnosti. Oblast vztraja, da bi bila Islandija kot članica EU in območja evra na slabšem, kot je zdaj. Premier je v intervjuju za televizijo CNBC poudaril, da večina gospodarskih rezultatov izvira iz sposobnosti prilagajanja. Z evrom bi bilo to bistveno težje. Za Thorsteinna Pálssona in Halldórja Ásgrímssona, zadnja dva predsednika vlade, ki sta prihajala iz vrst desnice, članstvo v EU ni bilo le zaželeno, ampak neizbežno. Gunnlaugssonove izjave po mnenju nekdanjega britanskega diplomata v Reykjaviku kažejo na občutno preusmeritev političnih prioritet.
