V nadaljevanju preberite:

Na tratah, pred hišami in povsod drugod v številnih ameriških zveznih državah ležijo oklepi škržatov, v katere je zvrtana velika luknja. Skoznjo so se prebile žuželke z rdečimi očmi, Američani jih imenujejo cicade, ki so zabubljene v zemlji preživele kar sedemnajst let. Mnoge so že takoj po ponovnem rojstvu postale kosilo za ptice in so še zadnjič nemočno zaplahutale s komaj zraslimi prozornimi krili. Neštete pa so vendarle prišle na varno v drevesne krošnje in se takoj spremenile v živalske Romee in Julije. Njihova glasna ljubezenska pesem preglasi vse druge zvoke, kot da bi vsemu svetu hotele sporočiti, da živijo samo zanjo, nimfe, ki jih bo prineslo množično parjenje, pa bodo padle na zemljo, se vkopale v prst in dolgih sedemnajst let čakale na svoj ponovni ljubezenski ples. Tokratni pevci bodo kmalu poginili, popadali na tla in postali hrana za druge živali. Krog bo sklenjen.
Ljudje ne znamo brez vprašanj slediti svoji usodi. V letu dni po izbruhu pandemije so najbistrejši med nami mrzlično iskali in našli cepivo proti nevidnemu ubijalcu stotisočev, vsi drugi smo morali le čim bolje paziti nase in na bližnje – bili smo v skrbeh, bilo nas je strah, življenje se nam je spremenilo, pa če smo to hoteli ali ne.