Modre čelade odgovorne za pokol v Srebrenici

Genocid v Srebrenici je breme, ki že malone dve desetletji muči vest nizozemske politike. »Vojaki nizozemskega bataljona, ki so v imenu Združenih narodov varovali to zaščiteno območje, so bili antiherojski do konca in so zato moralno odgovorni za pokol. Srebreniška zgodba je dokazala, da je v naši državi nekaj hudo gnilega,« je neusmiljen Raymond van den Boogaard, novinar iz Amsterdama, ki je o Srebrenici in posledicah te tragedije za nizozemsko politiko napisal odmevno knjigo Zilverstad, Srebrno mesto.

Raymond van den Boogaard, 63, novinar in urednik nizozemskega časnika NRC Handelsblad, je imel prav. Nizozemsko sodišče v Haagu je ta teden razsodilo, da je Nizozemska soodgovorna za smrt več kot 300 žrtev genocida v Srebrenici, ki se je zgodil pred devetnajstimi leti. »Država je odgovorna za trpljenje svojcev moških, ki so jih bosanski Srbi deportirali iz baze nizozemskega bataljona v vasi Potočari 13. julija 1995,« pravi sodba sodišča v Haagu.

Civilno tožbo proti nizozemski državi so vložili svojci pobitih, ki pa so z njo samo delno zadovoljni. V Srebrenici je bilo takrat namreč pobitih več kot 8000 bosanskih muslimanov. »Kako naj materam pojasnimo, da je Nizozemska kriva za smrt sina, ki je stal na eni strani ograje, ne pa tudi za tistega, ki je stal na drugi strani?« sprašuje Munira Subašić iz združenja mater Srebrenice. Nizozemski bataljon Dutchbat bi moral namreč varovati vso Srebrenico, pa tega ni storil. Zato bodo matere iz Srebrenice vztrajale v svojem boju za pravico. To bodo zdaj iskale tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Namesto Kanadčanov

Nizozemski bataljon je v Srebrenici zamenjal Kanadčane, ki so to območje varovali po tem, ko je general Philippe Morillon Srebrenico leta 1993 še rešil pred srbskim pokolom. Ko so v ZN začeli iskati zamenjavo za Kanadčane, so v nizozemski vladi ravno mrzlično tuhtali, kako ugoditi javnemu mnenju, ki je zahtevalo odločnejšo akcijo v Bosni in Hercegovini. In ko so v OZN iskali kandidate za to nehvaležno vlogo, so Nizozemci med prvimi dvignili roko in vzkliknili: »Mi to lahko naredimo! Mi lahko gremo v Srebrenico!« Toda na obrambnem ministrstvu niso bili navdušeni. Podatkov o tem, kaj se tam v resnici dogaja, je bilo zelo malo. Vedeli so le, da je položaj zelo napet in nevaren. Zato je bilo toliko pomislekov ob tej ideji. A politika je vztrajala, da je treba tja.

Dutchbat je v Srebrenico prispel na začetku januarja 1994. To je bil na novo formiran bataljon, opremljen le z lahkim orožjem. Dogovor je bil, naj bi modre čelade ne zaostrovale že tako zapletenega položaja. Bataljon je sprva imel sposobnega komandanta. Tudi njegov naslednik je bil v redu. Zapletlo se je s tretjim, ki je bataljonu poveljeval julija 1995. To je bil Thom Karremans.

To je bil zelo šibak oficir, pravi Raymond van den Boogaard. Ko je srbska vojska začela pripravljati pohod na Srebrenico, ni storil ničesar. Bil je neodločen častnik, brez prave volje za zaščito enklave, ki jo je varoval. Bil je prepričan, da nizozemska politika noče žrtev med vojaki bataljona. Da so ga tja poslali prav pod tem pogojem. Tudi mandat OZN je prepovedoval, da bi pripadniki modrih čelad streljali na Srbe. Tudi zato ni ukrepal.

Na dan vdora je nekaj nizozemskih vojakov sicer poskusilo preprečiti prihod Srbov v Srebrenico. Neki mlad poročnik je blokiral cesto z oklepnim vozilom in grozil, da bo streljal. Toda poveljstvo bataljona ni stalo za njim. Ko so Srbi prišli v mesto, se je začelo »čiščenje«. Nizozemski vojaki so se umaknili v tovarno akumulatorjev, nasproti današnjega pokopališča v Potočarih. Tja so se zatekli tudi nekateri prebivalci mesta, bilo jih je nekaj sto, ki jim ni uspelo zbežati pred Srbi. Nizozemski vojaki so poskušali umiriti položaj. Karremansov namestnik je z generalom Mladićem podpisal celo dokument o deportaciji civilnega prebivalstva. A takrat tega niso dojemali kot problem, saj ni nihče vedel, da Srbi načrtujejo masaker.

Karremans je bil strahopetec

Thom Karremans je bil navaden strahopetec, pravi Raymond van den Boogaard. To je mogoče videti tudi na videoposnetku njegovega pogovora, ki so ga posneli Srbi, ko je Ratku Mladiću zagotavljal, da je le navaden vojak in ga rotil, naj nikar ne strelja na pianista ... Karremans se je takrat resno zbal za življenje. Pil je z Mladićem, ta pa ga je žalil. Grozil je, da bo bombardiral nizozemski bataljon, če se mu ne bo umaknil s poti. Bal se je Mladića. Mislil je, da se bo z njim pogovarjal kot enak z enakim. Kot oficir z oficirjem. Toda Karremans je bil brez izkušenj. Nikoli ni bil v akciji, v vojnih razmerah. Njegova kariera je bila birokratska, papirnata. Njegov edini cilj je bil čimprej oditi iz Srebrenice. Z vsem bataljonom.

Nizozemski bataljon se je iz Srebrenice, ki jo je prepustil Srbom, najprej umaknil v Zagreb, od tam pa domov. Toda medtem so iz Bosne že začele prihajati novice o masakru. Nizozemska vlada in vojska sta se znašli v hudi zadregi. Zato so v Haagu poskušali prikriti stvari. Ne seveda srbskih zločinov, ampak to, da njihovi vojaki niso storili prav nič, da bi preprečili pokol. Bili so antiherojski do konca in zato moralno odgovorni za pokol, pravi Boogaard. Doma so izjavljali, da oni niso pobili teh ljudi. »Mi nismo krivi!« so ponavljali. Toda kmalu se je izkazalo, da je bilo v uradni preiskavi veliko manipulacij. Vojaki so namreč vedeli marsikaj. Slišali so streljanje. Videli so kupe dokumentov pobitih ljudi. Eden nizozemskih častnikov, ki je očitno razumel, da se pred njim dogaja novi Auschwitz, je stopil k poveljniku in ga opozoril, da je treba ustaviti to srbsko početje. Karremans ni storil ničesar.

Nepolitično poročilo

Zaradi pritiskov javnosti se je nizozemska vlada pozneje odločila za preiskavo. Inštitut za vojno dokumentacijo je pripravil več tisoč strani zajetno poročilo, ki je bilo objavljeno leta 2002. Pri raziskavi je sodeloval tudi Raymond van den Boogaard. Poročilo ni glorificiralo dejanj nizozemskih vojakov. Toda hkrati jih ni niti obsojalo. Izognili so se političnim mnenjem, ocenam ravnanja vlade in vojaškega poveljstva. Za avtorje poročila je bila vse le nekakšna strašna epizoda v strašni balkanski vojni. Nihče pa ni priznal pravne in ne moralne odgovornosti za to, kar se je zgodilo. Predsednik vlade Wim Kok je zaradi poročila sicer odstopil. To pa je bilo tudi vse. Piko na i je zdaj (deloma) postavilo šele sodišče v Haagu.