Revija Time je Super Maria upodobila na naslovnici, sprašuje se, ali je prav on odrešenik Evrope.

Rim - Italijani, zadnja leta navajeni, da se jim je svet posmehoval, so navdušeni. Ameriški predsednik Barack Obama je sprejel premiera Maria Montija resno in spoštljivo, Monti pa mu seveda tudi ni rekel, da je lepo zagorel.

Revija Time je Super Maria upodobila na naslovnici, sprašuje se, ali je prav on odrešenik Evrope. Revija je v tem in prejšnjem stoletju zelo redko izbrala fotografijo kakšnega Italijana za svojo naslovnico. Dvakrat se je v sedmih ali osmih desetletjih tam znašel Benito Mussolini, po enkrat pa magnat Gianni Agnelli, diva Sophia Loren, modni mag Giorgio Armani, zlati tenor Luciano Pavarotti, v modernih časih pa tudi rešitelj Fiata in Chryslerja Sergio Marchionne. Seveda, tudi Silvio Berlusconi je bil tam, vendar so ob njem pisali, da gre za moža, ki je iz italijanskega naredil najbolj nevarno gospodarstvo.

Italijanske televizije, državna in zasebne, so dogajanje v Washingtonu prenašale kar v živo, navdušenje nad Obamovo zadržano in spoštljivo prijaznostjo je bilo neizmerno. Brez trepljanja, tikanja in zasebnih prijateljstev, ki so spremljala Berlusconijeve čase - vse do Obame, takrat pa se je nehalo -, gre veliko laže, so ugotavljali komentatorji. Kakopak, pripominjajo najbolj trezni in manj navdušeni komentatorji, Monti ni podjetnik, ki bi mimogrede, tudi med državniškimi obiski, koval svoje zasebne posle. Sedanji italijanski premier sedi v nadzornih odborih velikih ameriških bank, član najožje svetovne elite je, ki se srečuje tudi brez reflektorjev in kamer. Za Američane je morda celo »naš človek v Evropi«.

Obama je Montija posvaril, da mora Evropa postaviti višji obrambni zid za zavarovanje evra, saj bi bilo sicer poleg evropskega ogroženo tudi ameriško gospodarstvo. Monti pa se je pohvalil, da Italija ni Grčija, zato ne potrebuje finančnih injekcij. Komentatorji so ob tem vendarle opozorili, da je italijanski dolg večji od dolgov Grčije, Portugalske in Španije skupaj. Obamovo izjavo, da Washington in Rim še nikoli v zgodovini nista bila tako tesno in iskreno povezana kakor zdaj, ko je vodenje vlade v Italiji prevzel Monti, jemlje večina analitikov kot svetel trenutek. Morda celo kot vrnitev v čase po drugi svetovni vojni, ko je v Washington takoj po prevzemu vlade prišel Alcide De Gasperi in bil deležen Montijevemu podobnega sprejema. Takrat je bila Italija na tleh, Amerika jo je dvignila in ji pomagala iz revne in zaostale sredozemske države, ki jo je fašizem pahnil še nekaj desetletij v preteklost, postati evropska in svetovna sila, ena izmed sedmih najbolj razvitih na svetu. Evropa Italije takrat ne bi sprejela med razvite in velike, če ne bi bilo po ameriški volji. Italija je takrat postala ameriška letalonosilka v Sredozemlju.

Montijeva posebna naloga

Ameriške ocene, da je Monti v zelo kratkem času - na oblasti še ni niti tri mesece - storil prave čudeže, ki bi bili lahko tudi za zgled vsej Evropi, jemljejo vsaj nekateri analitiki malo bolj zadržano. Vse na videz otipljive spremembe po njihovem mnenju slonijo na obljubah in načrtih, izjavah in spretnem prepričevanju domače in evropske javnosti. Svetovni trgi kažejo Rimu oziroma Milanu bolj prijazen obraz na podlagi dekretov in zakonov, ki jih parlament v Rimu sprejema praviloma z glasovanjem o zaupnici, »na terenu« se še ni zgodilo veliko.

Nekateri italijanski ustvarjalci javnega mnenja so svojemu premieru zamerili, ker je v ZDA dajal malo »čudne izjave«. Kaj neki je mislil, se sprašujejo, ko je v pogovorih za ameriške medije oznanil, da bo rojake pripravil do tega, da bodo spremenili način življenja. Zdelo se je kot nadaljevanja Montijevega nedavnega stavka o monotonosti dela za nedoločen čas, ki ga je dopolnila ena izmed Montijevih ministric, ko je te dni izjavila, da so Italijani pač še vedno mamini sinčki, ki bi radi vse življenje stanovali in delali čim bliže rodnega doma, da bi lahko skočili domov na neponovljivo mamino kosilo.

Kolikšna je resnična teža Montijevega obiska pri Obami, bo jasno šele čez čas. Vseh podrobnosti dogovorov ne ena ne druga stran gotovo ne bosta ponudili javnosti. Monti je obdan z zanesljivimi sodelavci in ni podedoval Berlusconijeve navade, da bi zanikal vsako svojo izjavo ali misel, če mu naslednji dan ne bi prišla več prav. Ko je pred dnevi Berlusconi v pogovoru za Financial Times izjavil, da se poslavlja od politike in da ne bo več kandidiral na volitvah, so to pograbili mediji in politiki, Vitez pa se je dva ali tri dni pozneje samo nasmehnil in pojasnil, da ga niso prav razumeli ... Ko se bo Mario Monti vrnil v Evropo, bo verjetno šele postopoma jasno, ali mu niso v Washingtonu namenili tudi kakšne posebne vloge. Take, denimo, ki bi poskusila Angeli Merkel vsaj za kakšen trenutek odvzeti dirigentsko paličico v Evropi.