Moramo res čakati na novo krizo, da bomo naredili, kar moramo?

Dileme o ekonomski in monetarni uniji, o katerih Slovenija zelo plitko razmišlja
Objavljeno
20. maj 2018 17.17
Posodobljeno
20. maj 2018 17.28
Fotografija je simbolična. FOTO: Shutterstock
Vprašanja o ekonomski in monetarni uniji so v jedru razprav o evropski integraciji, evrsko območje je najbolj povezani del EU, za Slovenijo je pomembno, kam se bo pozicionirala in kakšna so njena stališča do prihodnosti področja evra.

Temu je bila namenjena okrogla miza, ki jo je v okviru debat o prihodnosti Evropske unije na gradu Jable te dni organiziralo zunanje ministrstvo. Osrednja misel je bila, da sta obstoj in dobro delovanje evra strateškega pomena za Slovenijo. Ne gre samo za efekt 'umešanih jajc', za to, da ni več poti nazaj; ta država je vitalno zainteresirana za krepitev evrskega območja in vzpostavitev vseh mehanizmov, vključno z bančno unijo, za njegovo preživetje, skratka.


Politika, ki ne ve


To so teme, o katerih je debata v Sloveniji šibka in nepoglobljena. V aktualni predvolilni kampanji opažamo, kako politične stranke o njih ne vedo nič. In čeprav je slovensko gospodarstvo zdaj v bistveno boljšem položaju, kot je bilo pred leti, odpornejši je tudi bančni sistem, perspektiva ni svetla, so ugotavljali razpravljalci. Predstavniki vladnih resorjev, univerze, raziskovalnih institucij in akademskega sveta so nanizali vrsto neolepšanih ocen, saj je bilo omizje organizirano po pravilih Chatham House, torej brez navajanja imen. Slovenija mora razmisliti, katere javnofinančne politike najbolj koristijo njenemu gospodarstvu in kakšne politike jo najbolj približujejo standardom razvitih. Pomembna je tudi politična volja, kar kaže aktualni primer Italije, možnost evroskeptične vlade jo potiska tako rekoč na periferijo.

V razpravi ni bilo nobenega optimizma. Izvirna težava je, da evrsko območje združuje različne države z zelo različnimi pogledi, kako naj bi izgledali prihodnja monetarna unija in vodenje ekonomskih politik. Je sploh mogoče preseči razlike oziroma doseči poenotenje držav članic? Brez tega EMU ne more funkcionirati. Razlike so velike, še posebej med severom in jugom, kar to bo eden ključnih dogovorov za reformo, razlikujejo se tudi politično-ekonomske filozofije. Ambicij za reformo torej ni, verjetno se bodo stvari nadaljevale z majhnimi koraki.

Razprava je odprla je probleme, izzive in tveganja prihodnjega denarnega območja evra; predloge in stališča držav članic na prihodnji ustroj evropske monetarne unije; pa tudi pot, po kateri naj gre Slovenija. Veliko je bilo govora o konvergenci gospodarstev evrskega območja, pri čemer je realnost vse večja divergenca, in o reformah, kot pripravi na prihodnje krize. Zadnja kriza je pokazala, kako povezana in soodvisna je Unija, obenem so se povečale razlike med članicami. »Dobri časi ne bodo trajali, vizionarstvo je potrebno zdaj. Prevladuje občutek, da je mogoče počasi naprej.« »Moramo res čakati na novo krizo, da bomo naredili, kar moramo narediti?«


Divergenca, ne konvergenca


Stanje stvari je povzelo naslednje mnenje: »Pravila in denarna politika so namenjeni celotnemu evroobmočju, vendar so narejeni po meri Nemčije, nam so neprilagojeni. Fiskalna politika je popolnoma neustrezna, oboje skupaj sili periferne države, kot je Slovenija, v prociklično politiko. To je največja nevarnost za celotno območje, a tega Nemčija in Francija nočeta slišati. Periferne države imajo zaradi svoje strukture gospodarstva – Slovenija denimo kot dobaviteljica, nanjo izjemno močno vplivajo šoki – bistveno večje nihaje. Celoten sistem je narejen tako, da gre v smer divergence, ne konvergence«.

Vitalni interes je torej dobro delovanje monetarne unije in takšna pravila, ki bodo smiselno postavljena in bodo upoštevala specifike vseh držav evrskega območja. Mimogrede, s pravili imamo slabe izkušnje: prilagajajo se velikim, eni so enakejši od drugih. Osrednja dilema za slovensko državo pa ostaja, ali se zavzema za delitev tveganja ali za zmanjšanje tveganja. Odgovora nismo slišali, samo to, da je odločitev na nek način lažna - da gre vendar za oboje. 

Med državami so velike razlike. Francija Emmanuela Macrona se zavzema za skupni proračun in skupnega finančnega ministra, Nemčija za večjo vlogo Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM) in mehanizma za prestrukturiranje, osmerica severnoevropskih držav z Nizozemsko na čelu hoče učinkovito ukrepanje na nacionalni ravni. Vse to bo treba upoštevati, pri čemer bo ključno stališče Berlina oziroma francosko-nemški kompromis, velik negativen dejavnik je evroskeptična Italija. Omenjen je bil tudi dober predlog 14 vplivnih francosko-nemških ekonomistov, ki vključuje ex ante nadzor; če torej države izpolnjujejo pogoje pred krizo, potem so avtomatično in brez pogojevanja deležne mehanizmov solidarnosti prek ESM.


Pozabiti na državo? 


V razpravi je bilo slišati tudi, da razprava vse preveč izhaja iz tega, da so akterji države. Vendar države niso več edine in gotovo ne najpomembnejše akterke, kar velja celo za Evropsko unijo, čeprav 500-milijonski gospodarski prostor. Takšen pogled na Slovenijo in tudi EU, češ da je nezadosten, potrebna je globalna, transnacionalna perspektiva. Misel je trčila na nek drug, relevanten pogled: Na državo ne smemo popolnoma pozabiti, obstaja vloga, ki jo država še vedno ima. Gre namreč tudi za to, kaj lahko politična skupnost doseže, da je sistem bolj pravičen.