Tiskane izdaje
Bruselj − Evropski kadrovski vrtiljak se bo vrtel še čez poletje, saj je vrh EU, na katerem so razpravljali o ključnih vodstvenih funkcijah, ponoči spodletel.
»Nismo še na točki, ko bi lahko sprejeli soglasno odločitev o polnem svežnju imenovanj,« je položaj po vrhu diplomatsko opisal predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy. Zasedanje po njegovem mnenju ni bilo srečno, a tudi ne dramatično. Tako se bodo voditelji članic po neuspešnem začetku še enkrat sestali 30. avgusta, da bi dosegli kompromis. Ker so za september že predvidena zaslišanja prihodnjih evropskih komisarjev v evropskem parlamentu (nova komisija bo začela uradno delovati 1. novembra), naj bi voditelji na vrhu konec poletja sedeli, dokler ne bodo dosegli rešitve.
Jabolko spora Federica Mogherini
Pred vrhom je veljalo, da bi voditelji utegnili izbrati vsaj zunanjepolitičnega predstavnika Unije. Ker je prvi diplomat EU član evropske komisije (poleg tega vodi zasedanje sveta zunanjih ministrov), bi njen izvoljen predsednik Jean-Claude Juncker imel lažje delo pri sestavljanju svoje komisarske ekipe.
Jabolko spora na vrhu je bila kandidatura italijanske zunanje ministrice Federice Mogherini za položaj prve diplomatke Unije. Njene glavne nasprotnice so bile vzhodne članice, ki Italiji očitajo preveč proruska stališča, Mogherinijevi pa pomanjkanje izkušenj.
Za prvega diplomata EU so bili poleg Mogherinijeve v igri evropska komisarka za mednarodno sodelovanje Kristalina Georgieva, nizozemski zunanji minister Frans Timmermans, evropski komisar za trgovino Karel De Gucht in vodja poljske diplomacije Radek Sikorski.
V bitki za predsednika evropskega sveta so bili danska premierka Helle Thorning-Schmidt, nekdanji predsednik italijanske vlade Enrico Letta in poljski premier Donald Tusk. V prihodnjih kadrovskih kupčijah utegne biti spet »vse odprto«.
Zaželeno je, da bi članice svoje kandidate za evropske komisarje predlagale do konca julija. Šele nato bi Juncker - vsaj uradno je takšna razlaga - odločil o resorjih, ki jih bodo dobili.
Diktat nacionalnih interesov in strank
Sprejemanje ključnih kadrovskih odločitev v EU je še posebno zapleteno, saj morajo biti na skupni imenovalec spravljeni interesi 28 članic, zahteve evropskih političnih skupin in druga merila, kakršni sta čim večja uravnoteženost spolov in geografska razporeditev.
Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy se po nočnem vrhu ni strinjal z razlagami o propadu zasedanja, češ da so odločitve zapletene in da so tudi proračun Unije morali sprejeti v dveh dneh. Glede na potek pogajanj velja za skoraj gotovo, da bo zunanjepolitični predstavnik Unije iz socialističnih vrst. Tudi za nemško kanclerko Angelo Merkel je sprejemljiva logika, po kateri bi po izvolitvi Jean-Clauda Junckerja iz desnosredinske EPP za predsednika evropske komisije, vodilni diplomatski položaj dobil socialist.
Pričakovanja socialistov so še večja in samozavestni italijanski premier Matteo Renzi poskuša po njegovem uspehu na evropskih volitvah iztržiti čim več. Na vrhu ni popuščal, po njem je kritiziral njegovo vodenje. Tudi predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, ki prihaja iz vrst nemških socialdemokratov, zahteva, da socialisti ob visokem zunanjepolitičnem predstavniku dobijo še naslednika Rompuya. V takih razmerah bi utegnila visoko kotirati kandidatura danske premierke, širše sprejemljive socialdemokratke Helle Thorning-Schmidt.
Kanclerka Angela Merkel se je ponoči postavila po robu logiki, po kateri bi za vodenje evropskega sveta, v katerem sedijo voditelji 28 članic in odrejajo glavne smernice EU, moralo veljati pravilo pravilne strankarske članske izkaznice. Pri izbiri da bi bolj kot ravnotežje med strankarskimi interesi morali upoštevati, kdo voditelje članic na zasedanjih lahko privede do soglasja. Dosedanji predsednik Rompuy je bil ob imenovanju razmeroma neznan, a v praksi se je v kovanju kompromisov dobro izkazal. Odločanje še bolj zapleta tako imenovana medodvisnost med vsemi funkcijami v EU, sprejemljiva za vse. Manevrski prostor Rima, denimo, je manjši, ker je na čelu ene od glavnih institucij, ECB, Italijan Mario Draghi. Španci hočejo biti zastopani bolje in za najresnejšega kandidata za prihodnjega vodjo evrske skupine velja njihov finančni minister Luis de Guindos. V kombinatoriki morata biti upoštevana še vodilni komisarski položaj in vplivna funkcija generalnega sekretarja evropske komisije.
Tako Francija, ki še ni pokazala ambicij po vodilnih položajih, pošilja v ogenj za komisarski stolček nekdanjega finančnega ministra Pierra Moscovicija. Gotovo bo moral dobiti močan resor, kakršna sta energetika ali gospodarstvo. Tudi nemški komisar Günther Oettinger bo imel v drugem mandatu v komisiji vplivno vlogo. Majhne članice, tudi Slovenija, se postavljajo po robu zamislim, po katerih bi v prihodnji komisiji dobili posebne superkomisarje, ki bi bili »bolj enaki« kot njihovi kolegi.
Slovenija je med državami, ki najbolj zaostajajo v bitki za komisarske sedeže, saj se funkcije in še posebno resorji, ki zanimajo države, neuradno že na veliko delijo pod mizo. Po uradnih razlagah bo posvetovanja s članicami vodil Juncker, ki hoče ekipo sestaviti čim bolj po lastnih željah. Sam si sicer želi, da bi od članic dobil več predlogov (dva ali tri) za komisarje in bi nato sam lahko izbiral med njimi (v ekipi želi imeti tudi čim več žensk). Vsaj velike članice se za Junckerjeva pričakovanja ne zmenijo in v Bruselj pošiljajo kandidate po lastni presoji.
