Tiskane izdaje
Zagreb − »Srečanje ni zgodovinsko, je le začetek maratona,« je enotna hrvaška ocena današnjega delovnega srečanja hrvaškega premiera Zorana Milanovića in njegovega srbskega kolega Ivice Dačića v Beogradu.
Po hodnikih »uradnega« Zagreba se je dolgo šepetalo o možnosti srečanja vrhov hrvaške in srbske politike. Predsednik Ivo Josipović je moral nenehno odgovarjati na vprašanja, ali se res odpravlja v Beograd in ali pripravlja srečanje med Zagrebom in Beogradom, državama, katerih odnosi so sicer napeti in obremenjeni s posledicami vojne. Odgovarjal je nikalno in dal vedeti, da »še ni čas za kaj takega«.
Na možnost srečanja premierov skoraj nihče ni pomislil. Zdaj se je to le zgodilo; resda le tako imenovano delovno srečanje, brez igranja himen, protokolarnega blišča, nagovorov in navzočnosti zunanjih ministrov.
»Srečanje je najbrž nekakšna ledolomilska akcija prebijanja ledu, ki je zamrznil odnose med državama,« ocenjujejo hrvaški politični analitiki in dodajajo, da bo karkoli konkretnega mogoče pričakovati kasneje, na izvedbeni ravni in po sestankih, ki se bodo zagotovo še vrstili. Na Hrvaškem niso pozabili izjave srbskega predsednika Tomislava Nikolića, ki je v pogovoru za Frankfurter Allgemeine Zeitung dejal, da je »Vukovar srbsko mesto, zato se Hrvatom tja ni treba vračati ...«
Med državama je še precej nedorečenih vprašanj. Od izginulih oseb, procesuiranja vojnih zločinov v srbskih vojnih taboriščih, nedorečene meje, nasledstvenih vprašanj do položaja hrvaške manjšine v Srbiji. Teh vprašanj ni mogoče rešiti od danes na jutri, ampak bo postopek trajal »najbrž še leta«. »Pričakujem pozitivno sporočilo hrvaški, srbski in evropski javnosti, kako je mogoče uspešno reševati regionalne težave,« je pred srečanjem dejala hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić in s tem brez dvoma posredno ošvrknila Slovenijo, s katero ima Hrvaška »še bolj ledene odnose«.
V senci srečanja pa spet Vukovar
Beograjsko srečanje je bilo v Zagrebu dobro sprejeto, navsezadnje je bilo to prvo srečanje dveh najvišjih predstavnikov oblasti obeh držav po lanskih volitvah v Srbiji, na katerih je Boris Tadić, »prijatelj Hrvaške«, izgubil oblast. V senci srečanja se je »dogajal« Vukovar.
Ko je hrvaški zavod za statistiko objavil delne izide lanskega popisa prebivalstva − iz njih je bilo mogoče razbrati, da so največja narodna manjšina v sosednji državi Srbi, ki jih je na Hrvaškem 186.633 oziroma 4,4 odstotka prebivalstva −, se je oglasil predsednik vukovarske organizacije Samostojne demokratične srbske stranke Srđan Milaković in napovedal pričakovanje, da bo občina Vukovar, v kateri je več kot tretjina srbskega prebivalstva, spremenila statut in začela upoštevati ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin.
To seveda pomeni, da bi v herojskem mestu morala postati cirilica enakopravna latinici. Milakovićeva napoved je povzročila pravcati vihar. Vrstijo se peticije za in proti, najglasnejši so branitelji, ki so proti temu protestirali že v torek pred vlado. Vukovar je torej spet v središču čustvenega življenja Hrvaške, dejstvo, da ima veliko, nemara celo največjo stopnjo brezposelnosti in skoraj razpadlo gospodarstvo, pa je postavljeno na stranski tir.
