Tiskane izdaje
Bruselj - Grška kriza se je skozi velika vrata vrnila na evropsko agendo. Negotovost, ali bo do vratu zadolžena država sploh dobila stabilno in odgovorno vlado, je obudila razprave o izstopu Helenske republike iz območja evra.
Sporočila voditelja levičarske koalicije Siriza Aleksisa Ciprasa, ki poskuša sestaviti prihodnjo grško vladno koalicijo, so kot znamenje za preplah. Napovedal je, da ne bo spoštoval »barbarskega varčevalnega nareka«, ki ga od Aten v zameno za pomoč zahtevajo EU, IMF in ECB. Poleg tega je omenjal moratorij na odplačilo dolgov. Odgovori Bruslja in drugih glavnih mest ključnih držav Unije so nedvoumni, češ, če se bo Grčija igrala z ognjem, ne more več pričakovati solidarnosti drugih članic.
Atene bodo sicer še dobile že odobreni petmilijardni majski obrok pomoči, a avgusta morajo dobiti še za 31 milijard posojil. Pogoj je spoštovanje sprejetih zavez in sprejetje varčevalnih ukrepov za prihodnji dve leti, s katerimi naj bi zmanjšali primanjkljaj za 11,6 milijarde evrov. Če Grčija ne bo več dobila posojil, ne bo več mogla izpolnjevati obveznosti (denimo izplačevati plač) in bo končala v bankrotu. Ali država, ki bi bankrotirala, lahko ostane v območju evra? Iz ECB že prihajajo znamenja, da je nadaljnje varčevanje edina izbira, če Grčija želi ostati članica denarne unije.
Tudi predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je opozoril, da izstop države iz območja evra ali EU ne bi odpravil njenih težav. V uradnih krogih sicer nihče noče govoriti o načrtu B, čeprav se je z notranjepolitičnim kaosom v Grčiji krepko povečala verjetnost grškega slovesa od evra. To spet odpira vprašanje nevarnosti širjenja virusa. Čeprav evropska politika razmeroma majhno Grčijo ves čas obravnava kot poseben primer, bi bankrot Aten in izstop iz območja evra, zamajal celotno konstrukcijo denarne unije.
Rast da, a kako?
Tako za Grčijo, katere gospodarstvo se je v petih letih krize skrčilo za petnajst odstotkov, kakor za skoraj vse druge članice denarne unije v spopadanju z dolžniško krizo postaja ključno vprašanje, do katere mere sploh še lahko zategnejo pas. Čeprav Bruselj in Berlin po zmagi Françoisa Hollanda na francoskih predsedniških volitvah zatrjujeta, da je fiskalni pakt nedotakljiv, je čedalje več znamenj, da vsaj roki, po katerih morajo države prihodnje leto spraviti javnofinančne primanjkljaje pod tri odstotke BDP, niso več stoodstotno trdni.
Evropska komisija je letos že popustila Španiji, ki sredi recesije ne mogla doseči proračunskih ciljev. Tudi Francija in Nizozemska najbrž ne bosta mogli dovolj zategniti pasu. Ugibanja, da se bodo časovni roki le lahko raztegnili, imajo po Hollandovi zmagi še več podlage. Navsezadnje, sam predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso je priznal, da so proračunska pravila EU prilagodljiva in da je pakt stabilnosti, ki jih odreja, inteligentno orodje. Skratka, dopušča izjeme. Težava je, da je nespoštovanje pakta pripeljalo do dolžniške krize ...
Tako naj bi Bruselj poskušal upoštevati razlike med članicami glede njihovega fiskalnega položaja in makroekonomskega okolja. Evropska komisija se sicer poskuša predstaviti kot najbolj zagrizena predstavnica politike spodbujanja gospodarske rasti, ki je pogoj za uspešno spopadanje z dolgovi. Da bi morali več narediti za rast - za 23. maj je bil na hitro sklican izredni vrh o tej temi -, evropski politiki ponavljajo dan za dnem, ko poskušajo najti odgovor, kako naj se krizne države rešijo iz spirale dolgov, recesije in visoke brezposelnosti.
Hollandov uspeh je samo še spodbudil evropske razprave in nizanje zamisli. Ključna dilema ostaja , kako zagnati gospodarstvo, ne da bi s konjunkturnimi svežnji zapravljali denar, ki ga države lahko dobijo le z zadolževanjem in na jugu Evrope le še po razmeroma visokih obrestnih merah. Tisti, ki zavračajo državne programe (predvsem Nemčija), zahtevajo boleče in nepriljubljene strukturne reforme, ki naj bi sprostile krč v kriznih državah. Pred junijskim vrhom EU, ki naj bi politično blagoslovil ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti, gotovo ne bo primanjkovalo žgočih razprav.
Na koncu naj bi EU dobila še en pakt za rast. Z njim bi nadgradili fiskalni pakt, ne da bi posegali v njegovo vsebino, ki od vseh, tudi od Francije, zahteva, da v ustave ali v zakonodajo na primerljivi ravni zapišejo zlato pravilo o omejevanju zadolževanja. Pod drobnogledom na j bi bile naložbe iz evropskega proračuna, iz katerega se na podlagi starih političnih kupčij še vedno veliko denarja steka v kmetijstvo. V Evropski komisiji razmišljajo še o projektnih obveznice, s katerimi bi financirali velike naložbe v infrastrukturo.
