Nagrada Saharov v roke beloruske opozicije
Opozicijo je nagrada razveselila, toda hkrati je jasno, da od evropske politike pričakuje več.
Odpri galerijo
Nedavni protest podpornikov beloruske opozicije v Minsku. FOTO: Reuters
Evropski parlament se pri izbiri dobitnika nagrade Saharova za svobodo misli tradicionalno ne ozira na širši zunanjepolitični kontekst, ampak z izbiro nagrajencev predvsem jasno sporoča svoje demokratične vrednote in s tem velikokrat rešuje evropsko čast.
Države članice Evropske unije so potrebovale kar nekaj časa, da so proti predstavnikom režima Aleksandra Lukašenka ta mesec sprejele sankcije kot odgovor na volilno prevaro, s katero si je večni beloruski voditelj avgusta zagotovil že šesti zaporedni mandat na oblasti, in na nasilje, s katerim so beloruske varnostne sile obračunale z opozicijo ter poskusile zatreti miroljubne proteste, ki že deset tednov potekajo po državi.
Kot je običajno pri zunanjepolitičnih vprašanjih, so uvedbo sankcij upočasnili različni, včasih povsem nepovezani interesi držav članic. Tokrat je bil za zamudo odgovoren Ciper, ki je glasovanje za sankcije pogojeval z jasno podporo Unije v njegovem sporu s Turčijo.
Pri izbiri dobitnika nagrade Saharova za svobodo misli partikularni interesi držav članic k sreči ne igrajo velike vloge. Če bi jo, nagrade lani ne bi dobil ujgurski ekonomist in borec za (človekove) pravice Ujgurov Ilham Tohti. Ravno tako si je težko zamisliti, da bi jo predlanskim prejel Oleg Sencov, ukrajinski režiser, ki je do nedavnega, ko je bil izpuščen iz ruskega zapora, veljal za simbol političnih zapornikov v tej državi.
Izbira letošnjega dobitnika nagrade, ki je poimenovana po pokojnem ruskem nobelovcu, jedrskem fiziku in političnem desidentu Andreju Saharovu, ni nič manj občutljiva in ravno zato povsem primerna. Beloruska demokratična opozicija se od avgusta na ulicah beloruskih mest z mirnimi, a množičnimi demonstracijami, postavlja po robu Lukašenkovemu režimu. Včasih se zdi, da je njen boj obsojen na propad; njena vodstvena struktura je razdrobljena, edino, kar preprečuje oblasti, da bi dokončno obračunala z njo, so številni ljudje, ki se udeležujejo protestov.
Evropski voditelji so bili do zdaj previdni pri odzivanju na razmere v Belorusiji tudi zaradi strahu, da bi z neposrednim spodbujanjem demonstracij položaj še zaostrili. Kljub temu so se nekateri izmed njih srečali s predstavniki opozicije, tudi Svetlano Tihanovsko, poraženo kandidatko na ukradenih predsedniških volitvah in članico vodstva tako imenovanega koordinacijskega odbora za demokratično tranzicijo, ki se je po izbruhu protestov zatekla v Litvo, in jih s tem podprli.
Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli ni imel razloga, da bi zavzel podobno previdno stališče, ko je naznanil letošnjega dobitnika nagrade Saharova, ampak je poudaril, da je resnica na strani beloruske opozicije, kar je nekaj, česar »surova sila ne more uničiti«. Pripadnike opozicije je pozval, naj v svojem boju ne obupajo, in dodal, da jim Evropa »stoji ob strani«. Dobitnikom nagrade je čestital tudi visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borrell, rekoč, da EU »v celoti podpira njihove ambicije«.
Predstavnike beloruske opozicije, vključno s Svetlano Tihanovsko, je nagrada po pričakovanjih razveselila. Toda hkrati je jasno, da od evropske politike pričakujejo bistveno več. Zlasti ob morebitni zaostritvi položaja v Belorusiji, kjer srečen razplet še zdaleč ni zagotovljen.
Države članice Evropske unije so potrebovale kar nekaj časa, da so proti predstavnikom režima Aleksandra Lukašenka ta mesec sprejele sankcije kot odgovor na volilno prevaro, s katero si je večni beloruski voditelj avgusta zagotovil že šesti zaporedni mandat na oblasti, in na nasilje, s katerim so beloruske varnostne sile obračunale z opozicijo ter poskusile zatreti miroljubne proteste, ki že deset tednov potekajo po državi.
Kot je običajno pri zunanjepolitičnih vprašanjih, so uvedbo sankcij upočasnili različni, včasih povsem nepovezani interesi držav članic. Tokrat je bil za zamudo odgovoren Ciper, ki je glasovanje za sankcije pogojeval z jasno podporo Unije v njegovem sporu s Turčijo.
Foto: Reuters
Pri izbiri dobitnika nagrade Saharova za svobodo misli partikularni interesi držav članic k sreči ne igrajo velike vloge. Če bi jo, nagrade lani ne bi dobil ujgurski ekonomist in borec za (človekove) pravice Ujgurov Ilham Tohti. Ravno tako si je težko zamisliti, da bi jo predlanskim prejel Oleg Sencov, ukrajinski režiser, ki je do nedavnega, ko je bil izpuščen iz ruskega zapora, veljal za simbol političnih zapornikov v tej državi.
Spodbudne besede
Izbira letošnjega dobitnika nagrade, ki je poimenovana po pokojnem ruskem nobelovcu, jedrskem fiziku in političnem desidentu Andreju Saharovu, ni nič manj občutljiva in ravno zato povsem primerna. Beloruska demokratična opozicija se od avgusta na ulicah beloruskih mest z mirnimi, a množičnimi demonstracijami, postavlja po robu Lukašenkovemu režimu. Včasih se zdi, da je njen boj obsojen na propad; njena vodstvena struktura je razdrobljena, edino, kar preprečuje oblasti, da bi dokončno obračunala z njo, so številni ljudje, ki se udeležujejo protestov.
Svetlana Tihanovska med obiskom na Danskem. Foto Liselotte Sabroe/Afp
Evropski voditelji so bili do zdaj previdni pri odzivanju na razmere v Belorusiji tudi zaradi strahu, da bi z neposrednim spodbujanjem demonstracij položaj še zaostrili. Kljub temu so se nekateri izmed njih srečali s predstavniki opozicije, tudi Svetlano Tihanovsko, poraženo kandidatko na ukradenih predsedniških volitvah in članico vodstva tako imenovanega koordinacijskega odbora za demokratično tranzicijo, ki se je po izbruhu protestov zatekla v Litvo, in jih s tem podprli.
Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli ni imel razloga, da bi zavzel podobno previdno stališče, ko je naznanil letošnjega dobitnika nagrade Saharova, ampak je poudaril, da je resnica na strani beloruske opozicije, kar je nekaj, česar »surova sila ne more uničiti«. Pripadnike opozicije je pozval, naj v svojem boju ne obupajo, in dodal, da jim Evropa »stoji ob strani«. Dobitnikom nagrade je čestital tudi visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borrell, rekoč, da EU »v celoti podpira njihove ambicije«.
Predstavnike beloruske opozicije, vključno s Svetlano Tihanovsko, je nagrada po pričakovanjih razveselila. Toda hkrati je jasno, da od evropske politike pričakujejo bistveno več. Zlasti ob morebitni zaostritvi položaja v Belorusiji, kjer srečen razplet še zdaleč ni zagotovljen.
