Najti svoje mesto v Evropi

Hrvaška je prispela na svoj cilj – v Evropo. Pot je trajala kar desetletje, če kot začetek razumemo hrvaško prošnjo za članstvo v EU v letu 2003.

V teh desetih letih je Evropska unija na Hrvaško vstopala na različne načine: po politični poti je usmerjala reforme in vzpostavljala državo in družbo na različnih področjih, povezanih tudi z vrnitvijo beguncev, človekovih pravic in pravic manjšin, s sojenjem za vojne zločine in bojem proti korupciji, reformo v pravosodju in državni upravi, ter s sodelovanjem s sosednjimi državami, pa tudi z usklajevanjem hrvaške zakonodaje z zakonodajo Evropske unije (aquis cummunitair) kot tudi s sodelovanjem gospodarskih in finančnih institucij iz držav članic.

Pot Hrvaške v EU ni bila enosmerna, temveč dvosmerna. Ni se le Hrvaška približevala Evropski uniji, temveč se je tudi EU približevala Hrvaški. Osrednje vprašanje, povezano z evropsko in nacionalno prihodnostjo Hrvaške, pa je vsekakor to, koliko bo EU navzoča na Hrvaškem in kako se bo Hrvaška umestila v EU.

Prepričan sem, da v tem delim večinsko mnenje vseh državljanov Hrvaške, še posebej ker Hrvaška 1. julija vstopa v evropsko družino v ne preveč ugodnih in v ne preveč prazničnih razmerah.

Pri umeščanju Hrvaške v EU morajo tesneje sodelovati vse politične opcije. Naj omenim le najpomembnejše. Ena je krepitev zmogljivosti administracije za črpanje sredstev iz evropskih fondov, pri tem pa ne smemo zanemariti dejstva, da morajo tudi hrvaške institucije delovati v dobro svojih lokalnih skupnosti, saj se lahko zelo hitro zgodi, da bomo v EU morali dajati več, kot bi iz nje dobili.

Druga pomembna zadeva je partnerstvo znotraj EU oziroma krepitev dozdajšnjih strateških partnerstev z državami, še posebej s tistimi, s katerimi ni bilo toliko možnosti. Tretja pomembna točka, ki jo prinaša članstvo v EU, pa je krepitev regionalnega sodelovanja z državami v regiji, ki naj bi se EU pridružile v prihodnje. Primeri dobrega regionalnega sodelovanja, po katerih se lahko zgledujemo, so na primer v Skandinaviji, v Beneluxu, med baltskimi državami in državami Višegrajske skupnosti. Nikakor si ne smemo delati utvar, da bo to lahka in hitra naloga. Zahtevala bo vztrajnost in osredotočenost več hrvaških vlad, ki bodo morale biti politično zrele in odgovorne do drugih evropskih članic. O tem ima Hrvaška že določene zgodovinske izkušnje, tako dobre kot slabe, zdaj pa je od naše države odvisno, da se bo v okolju, v katero vstopa, čim bolje znašla.

Dr. Milorad Pupovac, predsednik Odbora za zunanjo politiko hrvaškega sabora in profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu