Tiskane izdaje
Velika večina sirskih beguncev je pred vojno zbežala v sosednje države – Libanon, Turčijo, severni Irak in Jordanijo, od koder poročam in kamor iz dneva v dan prihaja več sestradanih, izčrpanih, globoko travmatiziranih in popolnoma obubožanih ljudi. Med njimi je še vedno največ otrok in žensk. Moški večinoma ostajajo v Siriji. Na bojišču. Na porušenih domovih. V zaporih. In – desettisoči – v grobovih.
V zadnjih 20 letih sem poročal o tako rekoč vseh največjih begunskih krizah, a sirska begunska zgodba in njene dimenzije presegajo – tako v Libanonu kot Jordaniji – tudi najbolj temačne predstave.
Begunsko taborišče Zatari na severu Jordanije leži tik ob sirski meji, ki jo nadzorujejo sile predsednika Bašarja al Asada. Zato se je »begunski promet« v Jordaniji že pred meseci preusmeril na vzhodni del države, kjer bežeči ljudje prestopajo slabo varovano puščavsko mejo s pomočjo vse bolj pohlepnih beduinskih prekupčevalcev. Vojna ekonomija v teh krajih deluje na polnih, do obisti krutih obratih.
Ko begunci vendarle prestopijo mejo, jih na drugi strani pričakajo jordanski vojaki in jih nemudoma odpeljejo v »slavni« Zatari, eno največjih begunskih taborišč v moderni zgodovini, v katerem biva – težko bi rekli, da živi – okoli 100.000 beguncev, ki si ne morejo privoščiti dragega življenja zunaj begunskih taborišč. Begunsko taborišče Zatari, ki je zraslo sredi puščavskega niča, je danes že četrto največje jordansko mesto, ki dejansko deluje kot – mesto. Razdeljeno je na četrti.
Večina ljudi danes že živi v bivalnikih, a še pred letom, ko je v taborišču bil popoln kaos in so v njem vladale nasilne mladostniške tolpe, ki so obračunavale tudi s humanitarnimi delavci, so živeli v značilnih šotorih visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR), ki upravlja taborišče.
Leto dni kasneje so razmere v Zatariju bistveno bolj umirjene, a begunci še vedno prihajajo. Vsak dan jih je več. V zadnjih dneh so jih v sprejemnem centru taborišča, kamor vojska pripelje vse Sirce in Sirke, ki jih poberejo ob prestopu meje, dnevno sprejeli okoli 1000. Spopadi na jugu države – še posebej okoli (dobesedno) streljaj oddaljenega mesta Dera, v katerem se je začel upor proti Asadovemu režimu – se stopnjujejo. Režimski bombniki dnevno bombardirajo mesto in podeželje, ki ga po besedah številnih sogovornikov želi zapustiti okoli 150.000 ljudi. Ti nikakor ne morejo prestopiti meje. Izpostavljeni so bombam in režimskemu nasilju.
»V Jordanijo sem prišel pred sedmimi dnevi. Čakal sem do zadnjega, saj ima moja družina v predmestju Dere večje posestvo, ki smo ga morali varovati. Postalo je nevzdržno. Šest mesecev ni bilo niti dneva, ko nas ne bi napadle vladne sile. Z letali, s topovi, s pehoto, z ostrostrelci. Vdirali so v našo vas. Pobili so ogromno mojih sorodnikov, tudi dva brata. Zbežal sem z bolno mamo in hčerama. Že dolgo smo bili lačni. Predstavljajte si, kaj to pomeni. Biti lačen v Siriji, ki je bila vedno polna hrane. Na našem posestvu je ostal le še oče. Ni hotel oditi. Tam je bil rojen in tam hoče umreti,« mi je na tako imenovani peti aveniji v središču ogromnega begunskega taborišča dejal 28-letni M., ki se, kot večina beguncev, zaradi strahu pred Asadovim režimom ni hotel predstaviti s polnim imenom.
Podobno kot vsi, ki so prišli v taborišče v zadnjih tednih, je pripovedoval o popolnem opustošenju, klanju, lakoti in mafiji, ki je v celoti prevzela nadzor nad begunci. Iz Sirije dejansko zbežijo le še tisti, ki si to lahko finančno privoščijo.
Posli cvetijo tudi v Zatariju, v katerem obratuje okoli 2000 trgovinic in celo dva supermarketa. Skoraj vsak dan se v taborišču odpre nova restavracija ali kavarna. Brivci imajo polne roke dela. Najbolj živahno je na »Elizejskih poljanah«, glavni ulici taborišča, na kateri odmevajo klici prodajalcev in otroško vpitje. Sirci so izjemno iznajdljivi – njihova nadarjenost za posel, tak ali drugačen, je neverjetna. Če bi človek zamižal na eno oko, bi lahko za trenutek, a res le za trenutek, pomislil na – normalnost.
»Dve leti nisem v kosu spal več kot deset minut. Bal sem se za otroke. Bal sem se smrti. Vsak dan, čisto vsak dan, so streljali na našo vas. Toliko sorodnikov sem izgubil, da se jih bojim našteti, saj sem gotovo pozabil njihova imena,« me je pred begunsko osnovno in srednjo šolo v »petem območju« taborišča nagovoril Hamza, ki begunske otroke poučuje angleščino. A ker Sirci v Jordaniji uradno ne smejo delati – če jih zalotijo, jih lahko čaka tudi deportacija nazaj v vojno –, ima status pomožnega učitelja. Učitelji so Jordanci. Kljub temu da Sirci opravijo bistveno več dela, so domačini, mi je zaupal Hamza, plačani dvakrat bolje.
»Delam od jutra od večera. Trudim se po najboljših močeh. A tu, v Jordaniji, bomo vedno imeli status nižjih bitij. Begunce izkoriščajo na vsakem koraku. Očitno je takšna človeška narava,« se je s solznimi očmi jezil 35-letni profesor arabske geografije z univerze v Deri, od koder prihaja skoraj 90 odstotkov beguncev, nastanjenih v Zatariju.
Pogled v učilnice, polne otrok, lahko hitro preslepi. V šole hodi le četrtina begunskih otrok. Šolske kapacitete tudi v Zatariju – tematskem parku modernega begunskega taborišča – še zdaleč niso polne. Starši raje pošljejo otroke na delo. V taborišču ali zunaj njega – povsod jih je mogoče videti. Zidajo, betonirajo, čistijo, kuhajo čaj, kot mali oslički nosijo tovor. In ravno otroci v hudi revščini večkrat edini prinesejo družini vsaj malo denarja. Za hrano. In kak kos obleke.
Za preživetje. Le še za to gre.
