Tiskane izdaje
Večerna prireditev 9. marca 2007 je bila ena najveličastnejših v življenju Stanka Subotića.
Pripravil jo je v butičnem hotelu Villa Montenegro v turističnem središču Sv. Štefan na Jadranski obali. Med gosti sta bila najvplivnejši človek v Črni gori, premier Milo Đukanović, in nekdanji predsednik združene države Srbija in Črna gora Svetozar Marović.
Skupaj so srkali Subotićevo vrhunsko vino Louis Max v hotelu na vrhu hriba z izjemnim razgledom na morje in letovišče Sv. Štefan.
Štiriinpetdesetletni srbski poslovnež je zabavo priredil zato, da bi proslavil nagrado, ki jo je prejel njegov hotel. Za Subotića je bila nagrada pravšnji mejnik v njegovem več milijard dolarjev vrednem načrtu, po katerem je nameraval spremeniti slikovit kos obale v nekdanji jugoslovanski republiki v novi Monako.
Tisti večer se je vse zdelo mogoče: Subotićeve sanje o neverjetnem turističnem, komercialnem in državnem razcvetu so bile na dosegu roke.
Vendar se nikoli niso uresničile.
Velikopotezni načrt bi ga naredil izjemno bogatega, vendar so načrt preprečili dogodki v svetu in v njegovi bližini, propad načrta pa je sprožil verižno reakcijo, zaradi katere so ljudje v Črni gori dobili v roke visok račun, ki ga še vedno odplačujejo.
Usluga za starega prijatelja
Villa Montenegro se je tisto leto pojavljala v naslovih tamkajšnjih časopisov, ker je postala prvi in edini črnogorski hotel, ki je od ameriškega združenja American Academy of Hospitality Sciences (AAHS) prejel nagrado Five Star Diamond.
Nagrada ni bila ravno takšna, kakršna se je zdela na prvi pogled. Organizacija AAHS, ki jo sponzor nagrade, je lobistična skupina, povezana s kontroverznim ameriškim nepremičninskim in igralniškim mogotcem Donaldom Trumpom. Nagrada sama je bila dejansko piarovski projekt, katerega namen je bilo oglaševanje lastnosti in zmogljivosti hotela.
Toda v Črni gori je nagrada pomagala okrepiti Subotićev ugled obetavnega podjetnika v turizmu, Subotić pa je imel velike načrte z Budvo in Sv. Štefanom na črnogorski obali.
Rodil se je v delavski družini v srbski vasi Kalinovac in sprva je delal v očetovi tesarski delavnici, nato pa je odšel v Francijo, kjer je delal kot krojač. Ko je Jugoslavija razpadla, se je vrnil domov in začel vlagati v tekstilne izdelke. Obogatel je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja z brezcarinskimi prodajalnami, ki jih je odprl na meji med Srbijo in Makedonijo.
Postal je ekskluzivni distributer največjih tobačnih blagovnih znamk, med drugim za Philip Morris in British American Tobacco. Leta 1997 se je preselil v Črno goro, v kateri je takrat veljal trgovinski embargo OZN, ter se spoprijateljil z Đukanovićem in Marovićem, ki zadnjih dvajset let obvladujeta črnogorsko politiko.
Trgovina s cigaretami je bila takrat zanimiva tudi za druge. V Črni gori sta tedaj začeli delovati tudi dve italijanski organizirani kriminalni skupini, neapeljska camorra in sacra corona unita (»združena sveta krona« iz jugovzhodne italijanske pokrajine Apulija).
V tem poslu je bilo veliko denarja, saj so takrat tihotapili cigarete po vsem Balkanu.
Ponoči se je več ducatov velikih motornih čolnov, napolnjenih s cigaretami, odpravilo na dveurno plovbo od Črne gore do Italije, kjer so kriminalne skupine prodajale neobdavčene cigarete na italijanskem črnem trgu. Nekdanji Đukanovićev sodelavec Ratko Knežević trdi, da je črnogorska vlada konec devetdesetih let s tihotapljenjem cigaret zaslužila približno 700 milijonov dolarjev na leto.
Tožilci so bili prepričani, da je Subotić pomagal italijanskim kriminalcem tihotapiti cigarete, zato so leta 2008 njega in Đukanovića obtožili tihotapstva. Leto dni zatem so italijanske oblasti umaknile obtožbe proti Đukanoviću, ker je imel diplomatsko imuniteto. Subotića so v Italiji oprostili leta 2013, vendar je v Srbiji še vedno obtožen tihotapstva.
Obtoženi se je branil predvsem tako, da je pojasnjeval, da se je nezakonita trgovina s cigaretami začela med triletno gospodarsko blokado Srbije in Črne gore, ta pa je izvirala v etničnih nemirih na Kosovu. Đukanović je vztrajno zatrjeval tožilcem, da so njegovi rojaki lahko preživeli zaradi pretihotapljenih cigaret, sam pa se od nezakonite trgovine, v kateri je sodelovala njegova država, ni imel osebnih koristi.
Subotić je leta 2010 v televizijskem intervjuju izjavil, da mu »Đukanović ni veliko pomagal pri poslu s cigareti, ampak je pravzaprav on (Subotić, op.p.) naredil uslugo Črni gori, ker jo je izbral za tranzitno državo«.
Več let pozneje mu je Črna gora vrnila uslugo.
Široko odprta pipa Prve banke
Novembra 2006, štiri mesece pred prej omenjeno razkošno zabavo v hotelu Villa Montenegro, je Đukanovićev brat Aco privatiziral majhno banko v svojem rojstnem kraju Nikšiću. Vplačal je le del njene resnične vrednosti - 2,3 milijona evrov - in jo poimenoval Prva banka. Kmalu zatem so začeli lokalni, vladni in javni organi vanjo vlagati veliko denarja, skoraj 100 milijonov evrov, Prva banka pa je tako postala ena največjih v državi.
Medtem ko je v banko prihajal javni denar, so Đukanovićevi prijatelji, partnerji in poslovni sodelavci začeli ustanavljati podjetja, s katerimi so si lahko odrezali kos bogate pogače v banki. Pridobili so obsežna, pogosto nezavarovana posojila pod ugodnimi pogoji in z njimi nakupovali dragocene nepremičnine ob obali.
Med njimi se je najbolj okoristil prav Subotić.
Decembra 2006, mesec dni za tem, ko je banka začela razdeljevati posojila, je Subotić začel pripravljati svoje projekte, ki jih je nato uresničil v enem letu.
Začelo se je z ustanovitvijo Samuelson Corporation, nepremičninske naložbene družbe s sedežem na Sejšelih ob afriški obali. V tej majhni otoški državi v Indijskem oceanu poslovneži pogosto skrivajo lastništvo in prihodke od nezakonitih dejavnosti, saj velja za eno najbolj skrivnostnih davčnih oaz na svetu, kot navaja indeks finančne nepreglednosti za leto 2013. Delničarji nikomur ne razkrivajo svoje identitete, niti tamkajšnjim oblastem. Vendar je po drugih dokumentih mogoče jasno sklepati, da je bil lastnik družbe Stanko Subotić, o čemer pišemo v okvirčku.
Dva meseca zatem, 5. februarja 2007, je Subotić prek podružnice prejel 2,2 milijona evrov vredno posojilo od Đukanovićeve banke. Z njim je kupil 6300 kvadratnih metrov zemljišča - približno tako velikega kot običajno nogometno igrišče -, in sicer v Sv. Štefanu, blizu hotela Villa Montenegro. Izjemno nenavadno štiriletno posojilo z dvanajstmesečnim odloženim plačilnim rokom je prejelo podjetje San Investments, Samuelsonova lokalna podružnica, ki je bila ustanovljena samo enajst dni pred odobritvijo posojila. Subotić je napovedal, da namerava na novem zemljišču zgraditi 20 milijonov evrov vreden hotel s šestimi zvezdicami.
Subotić je imel v Prvi banki zagotovljen vir financiranja, zato je zemljišča veselo nakupoval še naprej. Toda tokrat se je usmeril nekaj kilometrov bolj severozahodno - k izjemno lepemu in slabo poseljenemu otoku Sv. Nikola, ki leži kilometer stran od Budve. Tamkajšnji prebivalci mu pravijo črnogorski Havaji zaradi treh peščenih plaž, divjih skal in redkih ptičjih vrst.
Marca 2007. je San Investments podpisal pogodbo o nakupu treh povezanih zemljišč na Sv. Nikoli. Podjetje je postalo lastnik zemljišča, velikega 7000 kvadratnih metrov (velikost običajnega nogometnega igrišča), in pridobilo tretjinski delež pri dveh zemljiščih, v skupni izmeri 90.000 kvadratnih metrov (približno 13-krat večje zemljišče). San Investments je pristal, da bo zanje plačal 24 milijonov evrov - tri milijone do aprila, preostalih 21 milijonov do maja.
Prodajalec je bil Nenad Đorđević, srbski poslovnež, ki je zemljišče kupil leta 2001 od tamkajšnjih prebivalcev za 216.750 dolarjev. Kmalu je nezakonito zgradil pristanišče in umetno plažo ter začel graditi hotelski kompleks. Zemljišče je sklenil prodati, ker mu več let ni uspelo pridobiti dovoljenj lokalne oblasti, ki jo je nadziral Marović.
Pogodba je določala, da mora Subotić izplačati ves znesek v manj kot dveh mesecih po nakupu, vendar je šele decembra zares dokončno plačal zemljišče in se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik.
Aprila 2007 je podjetje Samuelson Corporation, sejšelski lastnik družbe San Investments, nakazalo tri milijone evrov kot posojilo za prvi obrok plačila. Ni jasno, kako je bil plačan drugi, 21-milijonski obrok plačil, toda Subotićeve družbe so med aprilom in decembrom tega leta pri Prvi banki vzele za 19 milijonov evrov posojil.
Subotić je maja 2007. priredil še eno razkošno večerjo v svojem hotelu Villa Montenegro. Tokrat se je Đukanoviću in Maroviću pridružil še en poseben gost: francoski arhitekt Jean-Michel Wilmotte.
Wilmotte je predstavil svoje načrte za velikansko letovišče s hoteli, igralnicami in apartmaji, dvema marinama za jahte in sprehajališčem, s katerim bi otok povezali s starim mestnim jedrom Budve.
»Tukajšnja marina bo zasenčila vse marine v Sredozemlju,« je Wilmotte, ki je pripravil načrte za marine v Cannesu, Nici in Šanghaju, izjavil za črnogorski dnevnik Vijesti.
»Ogledal sem si projekt in moram priznati, da mi je všeč,« je Đukanović povedal za krajevno televizijo IN.
Zaradi takšne podpore so lokalne oblasti spremenile svoj prostorski ureditveni načrt, in sicer tako, da bi ta vključeval tudi opisane velikopotezne načrte.
Spet se je zdelo, da se bo uresničil drzni načrt o tem, da bo Budva postala novi Monte Carlo in Črna gora novi Monako.
Skoraj.
Neprijetna tiralica
Subotić je morda sledil dobro preizkušenemu črnogorskemu modelu za pridobivanje velikega bogastva v kratkem času. Po tem modelu posameznik odpre podjetje, ki kupi zmeljišče s pomočjo ugodnih posojil Prve banke z odloženim plačilom obresti in odloženimi plačilnimi roki. Potem poišče druge naložbenike, ki bodo kupili ali investirali v njihove projekte, pridobljeni denar pa porabi za odplačila posojila, preden mora plačati obresti. Če gre posel dobro, se lahko nadeja zelo dobrega dobička. Če gre poslo slabo, pa podjetje - kot mnogo drugih strank Prve banke - bankrotira in plačilo računa prepusti Prvi banki ter naposled davkoplačevalcem.
Toda to pomeni, da je moral najti Subotić vlagatelja z globokimi žepi.
»Iščemo vlagatelje,« je Đukanović 18. maja 2007 povedal televiziji IN. »Vseeno mi je, kdo bodo ti vlagatelji, pomembno je le, da nekdo vloži milijardo.«
A prav tedaj, nekaj mesecev po tem, ko se je Subotić lotil svojih gradbenih projektov, je na vrata potrkala preteklost.
Dvajsetega junija 2007 je urad srbskega posebnega tožilca za organiziran kriminal izdal mednarodno tiralico, v kateri je pisalo, da je Subotić vodja organizirane kriminalne skupine, ki je tihotapila in nezakonito prodajala cigarete med letom 1995 in koncem leta 1996. Tožilci so pojasnili, da je Srbija takrat izgubila 40 milijonov evrov zaradi izgubljenih davčnih prihodkov.
Dva tedna pozneje so Subotića iskali v večini držav na svetu, potem ko je Interpol izdal »rdeči alarm« in zaprosil države, naj ga aretirajo in izročijo Srbiji.
Subotić je trdil, da so obtožbe lažne in politično motivirane. Tožilstvo je nazadnje obtožilo Subotića zlorabe pisarne zasebnega podjetja, kar je zastarela obtožba, ki so jo po koncu socialističnega obdobja redko uporabljali. Trdili so, da je zlorabil svoj položaj, da bi omogočil svojemu podjetju tihotapiti cigarete, nato pa so ga obsodili na šestletno zaporno kazen. Toda višje sodišče je odredilo ponovno sojenje, ki še vedno traja.
Subotić je tedaj živel v Švici in poskusi srbskih oblasti, da bi jim bil izročen, so bili neuspešni. Srbske oblasti so pozneje trdile, da je potoval v Črno goro, a policija in obveščevalna služba te države sta rekli, da to ne drži in da ne vedo, kje je.
Kjer koli je že bil, njegovi posli so se nadaljevali, kakor da se ni nič zgodilo.
Dan za tem, ko je bila izdana tiralica, je podjetje Samuelson Corporation nakazalo 250.000 evrov na račun podjetja San Investments v Prvi banki. Šlo je za posojilo, je pisalo v dokumentih. Do konca avgusta so na račun prispela še štiri nakazila, skupaj vredna 8,4 milijona evrov, na računu pa je bilo vsega skupaj 11 milijonov evrov. Dokumenti ne razkrivajo, koliko denarja je ostalo v banki oziroma ali je bilo nekaj tega denarja ali ves denar porabljen za nakup zemljišč na otoku Sv. Nikola.
San Investments ni imel prihodkov, bil je zadolžen za več milijonov evrov, njegov lastnik pa je bil na begu, zato je podjetje potrebovalo dodaten denar. Subotić se je spet obrnil na stare prijatelje. Enajstega oktobra 2007 je Đukanovićeva banka podjetju San Investments odobrila dve kratkoročni posojili, vredni 4,7 milijona evrov. Subotića so obtožili 5. decembra istega leta, vendar je banka 31. decembra podjetju San Investments kljub temu odobrila še eno posojilo za 5,4 milijona evrov. San Investments je konec leta dolgoval 37 milijonov evrov, kakor piše v njegovih finančnih poročilih. Hkrati je pridobil premoženje, vredno 33,7 milijona evrov.
Štirinajstega januarja 2008 se je San Investments dogovoril o menjalnem poslu z drugimi solastniki 90.000 kvadratnih metrov velikega zemljišča na Sv. Nikoli. Po opravljenem poslu je bil San Investments edini lastnik več kot 37.000 kvadratnih metrov najboljšega zemljišča na otoku.
Istega dne je San Investments s Prvo banko podpisal sporazum o hipoteki za otok v vrednosti 19,2 milijona evrov. Hipoteka je vključevala dve dodatni posojili v vrednosti 9,1 milijona evrov za njegovi drugi dve družbi - družbo Futura Monte, ki je upravljala verigo kioskov, in holdinško družbo Adriatic Investments.
Subotić je v manj kot letu dni postal eden največjih dolžnikov banke. Tvegana posojila so vzbudila pozornost črnogorske centralne banke, ki ureja pravila bančnega poslovanja. Zgodba se je zato začela hitro razpletati.
Drugi del zgodbe sledi jutri.
***
Povezane dokumente si lahko ogledate tukaj.
