Tiskane izdaje
Ko je takrat še češkoslovaški predsednik Vaclav Havel 1. julija 1991 v praški palači Černin razglasil, da je varšavski pakt razpuščen, so veselo ploskali vsi. Izjema je bil le Genadij Janajev, ki mu je sovjetski predsednik Mihael Gorbačov prepustil »čast«, da je sredi Prage podpisal razpustitev.
Evropo je po tej zmagi, ki jo je Nato izbojeval brez enega samega strela, zajel val navdušenja. Vsevprek se je govorilo o povsem novi evropski varnostni arhitekturi, o skupni evropski hiši, v kateri bo prostor tudi za Ruse, vojaško in varnostno pa so evropski politiki na veliko razglabljali o tako imenovanem drugem Natovem stebru. Z njim bi se EU znotraj zavezništva bolj osamosvojila od Američanov in dobila tako rekoč svojo, evropsko obrambo.
Dobro se še spomnim, kako vneto smo novinarji na berlinskem zasedanju Natovega sveta za sodelovanje (NACC) takrat spraševali šefe delegacij, kaj da bi to pomenilo za Evropo in kako se bo to poznalo tudi evropski vojaški industriji (takrat še živa slovenska Fotona je bila namreč s svojimi laserskimi namerilnimi napravami krepko v igri). A se je kmalu izkazalo, da iz te moke ne bo veliko kruha. Američani so imeli z Natom drugačne načrte.
Vloga žandarja
ZDA so z napadom na Miloševićevo Srbijo, potem ko je EU na Balkanu povsem zavozila in pokazala, da niti svojega dvorišča ne zmore urediti, prvič testirale, kako bi se svet (in članice Nata) odzval na take solistične vojaške akcije zavezništva zunaj njegovih meja. Kar je bil do takrat tabu. Čeprav še ni bilo povsem jasno, za kaj gre, je bil to očitno že zametek nekakšne nove vloge Nata kot svetovnega žandarja in varuha demokracije (kot da bi ameriški generali vedeli, da se jim lahko zgodi 11. september).
Sesutju »dvojčkov« je nato sledil ameriško-britanski kaznovalni napad na Afganistan in kasnejša razglasitev »osi zla« oziroma Busheve »svetovne vojne proti mednarodnemu terorizmu«, s katero se je začelo obdobja ameriškega intervencionizma s pomočjo Nata in vsakič sproti izbrane koalicije članic. Zavezništvo je po vseh letih tavanja našlo smisel obstoja. Zahodne demokracije naj bi z vodenjem preventivnih vojn v oddaljenih delih sveta, če poenostavimo republikansko obsedenost s terorizmom, varovalo pred tem, da bi se »vojna preselila na naša domača dvorišča«.
Katastrofa v Iraku, kjer smo po podpisu vilniuške izjave in vstopu v Nato del te Busheve »svetovne vojne« postali tudi Slovenci (četudi le z vojaškimi inštruktorji), je hitro pokazala vso zlaganost take »obrambe zahodnih vrednot« in »demokratizacije vsemu svetu nevarnih diktatur«.
Zaradi zapletanja medtem že krepko razvlečene afganistanske vojne pa je vse bolj jasno postajalo tudi to, da Nato niti v primeru, če k sodelovanju privabi vse voljne kandidatke za članstvo in precejšnje število drugih držav, taki nalogi ni kos. Apatija udeležencev Isafove »stabilizacije« je naraščala podobno hitro kot stroški, poraz in umik, ki naj bi bil končan letos, sta postala neizogibna. Kar seveda ne bo brez posledic. Tudi za članice zavezništva.
Cena Bushevega »izleta«
Če nič drugega, so članice v letih sledenja novi vlogi Nata korenito preoblikovale svoje armade. Spremenile so jih v profesionalne, manjše in kar se da fleksibilne vojske za hitro posredovanje v oddaljenih delih sveta. Tudi v Sloveniji, kjer nikoli nismo dobro vedeli, kaj sploh hočemo s svojo vojsko, smo tako dobili enote, ki v svojih puščavskih uniformah doma niso uporabne niti za razbijanje žledu, z več kot dva metra širokimi hummerji in patrijami pa še v pokljuške gozdove ne morejo.
Novih vojaških posegov pa ni več na vidiku. Finančna kriza je krepko oklestila obrambne proračune, navdušenje nad vojaškim discipliniranjem sveta pa je po dveh katastrofalnih vojnah splahnelo celo v ZDA. Siriji in Asadu se tako ni zgodilo nič, čeprav bi bilo sklicevanje na določilo OZN o pravici do zaščite prebivalstva (R2P), na kar se je Nato skliceval ob napadu na Gadafija, vsaj desetkrat bolj upravičeno, kot je bilo v Libiji. Obdobje »demokratizacijskih« vojn se očitno izteka.
Novi stari izzivi
Zavezništvo se mora »znebiti sala in okrepiti mišice«, že nekaj časa opozarja odhajajoči generalni sekretar Rasmussen. Z večjo interoperabilnostjo mora znižati stroške in povečati moč, hkrati pa se pripraviti na »kibernetske« vojne 21. stoletja. Toda čez noč zavrela ukrajinska kriza kaže, da tudi prvobitni namen Nata to pa je kolektivna obramba svojega teritorija, na kar je evropski del zavezništva zaradi finančne krize in preusmerjanja na vitke enote za hitre posege na tujem v marsičem pozabil še zdaleč ni zgodovina. Najvišji politiki zavezništva že hodijo bodrit Poljake, Slovake, baltske članice in Romunijo, da v primeru ruske zaostritve lahko računajo na okrepitve in da 5. člen še vedno velja. Kar z drugimi besedami pomeni, da stari oboroženi konflikti celo v Evropi niso nemogoči.
Hkrati se zaradi pacifiškega stoletja in premikov v Aziji že odpirajo tudi nove, nekdanjim blokovskim v marsičem podobne fronte. Kitajska in Indija se skokovito oborožujeta, raketni in protiraketni sistemi se pospešeno selijo na veliko bolj mobilne ladje, znova so v modi letalonosilke, križarke in plavajoči radarji. Kar vse zahteva nove prilagoditve in seveda tudi nov denar.
Spirala se je torej zavrtela za cel obrat. Ceno iskanja smisla zavezništva (in svoje vloge v njem) bo seveda plačala tudi Slovenija. Čeprav smo na svetovni vojaški šahovnici veliko premajhni za kakršno koli vlogo (vojaško nismo niti kmet, kajti ta pri šahu kakšno figruro lahko tudi »požre«), nam bo po desetih letih voljnega prilagajanja članstvu ostal koncept vojske, s katerim ne bomo imeli doma kaj početi, skupaj z njim pa draga in z različnimi aferami povezana oborožitev, ki je tudi ne bo kje uporabiti. Še sreča, da nam bo ostal tudi 5. člen. Ker znova postaja pomemben.
