V Kremlju zaradi ameriškega snubljenja Tbilisija in Kijeva že lep čas bijejo plat zvona. Odhod Gruzije in še zlasti Ukrajine bi namreč za vselej pokopal sanje o ponovnem nadzoru nad nekdanjim sovjetskim prostranstvom in o obnovitvi imperija, ki se nezadržno krči.
»Evropa je nedokončan posel. Zdaj pride na vrsto Ukrajina!« je na zadnjem vrhu vilniuške deseterice sredi deževnega julija 2002 v Rigi poznavalsko napovedal Zbigniew Brzezinski. Veliki guru ameriške zunanje politike je dobro vedel, kaj govori. Čez nekaj dni, na vrhu Nata v Bukarešti, naj bi namreč potrdili akcijski načrt za članstvo Ukrajine in Gruzije v severnoatlantski vojaški organizaciji. George Bush je Mihailu Saakašviliju to obljubil prejšnji teden v Beli hiši. Viktor Juščenko tovrstno podporo pričakuje prihodnji teden, med Bushevim obiskom v Kijevu.
V Kremlju zaradi ameriškega snubljenja Tbilisija in Kijeva že lep čas bijejo plat zvona. Odhod Gruzije in še zlasti Ukrajine bi namreč za vselej pokopal sanje o ponovnem nadzoru nad nekdanjim sovjetskim prostranstvom in o obnovitvi imperija, ki se nezadržno krči. V Srednjo Azijo so skupaj z vojno proti Afganistanu namreč prišli tudi Američani. V Evropi Nato malone že trka na mogočno kremeljsko obzidje. Od nekdanjih sovjetskih republik bo Moskvi čez nekaj let, kakor se zdi, stala ob strani samo še Lukašenkova Belorusija.
Rusija se čuti ogroženo. Ne le zaradi ameriškega protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem ter Natovega snubljenja Ukrajine, ampak predvsem zato, ker se boji, da za njenim hrbtom nastaja nekakšen ekskluzivni klub zahodnih držav, ki se bo o novi varnostni arhitekturi (že spet) pogovarjal brez nje. Tega Moskva noče. Zato se je po pomoč spretno zatekla k modri »stari Evropi«, zlasti k Nemčiji in Franciji, kjer v (energetskih) odnosih s Kremljem skrbno pazijo tudi na svoje interese. Namesto vstopa v Nato Gruziji, Ukrajini in Moldaviji družno ponuja nekakšno nevtralnost (po zgledu Finske v času hladne vojne), spoštovanje njihove ozemeljske celovitosti in pomoč pri reševanju »zamrznjenih konfliktov« (Abhazija, Južna Osetija, Pridnestrje), ki jih je pravzaprav sama zakuhala.
Mihail Saakašvili je tovrstno rusko »razbijanje« Nata pospremil z besedami: »Če nas boste zavrnili, bo to pomenljivo znamenje Rusiji – pridite in vzemite! Mi vam ne bomo nasprotovali!« Severnoatlantsko zavezništvo bo zato na vrhu v Bukarešti pred hudo dilemo. Komu dati prednost: Kijevu in Tbilisiju ali Moskvi? Odločitev ne bo soglasna.