(Ne)močna Evropa brez močnega Bruslja

Bruselj – Zadnji govor Joséja­ Manuela Barrosa o položaju Unije, ki ga je imel v drugem mandatu na čelu evropske komisije, je bil predvsem v znamenju doseženega v boju s krizo in izzivi, ki so pred EU.

Drugače kot pred letom, ko je naznanil preoblikovanje Evropske unije v federacijo nacionalnih držav – ne da bi pojasnil, kdaj, kako in s kakšno vsebino naj bi zaživela takšna tvorba –, se pred evropskimi parlamentarci v Strasbourgu ni ukvarjal z vizijami. Predvsem jih je prepričeval, da je bil zadnje leto narejen velik napredek, da je EU na pravi poti in da je dolgo pričakovano okrevanje na obzorju. Zadnji gospodarski podatki, tako konec recesije kakor ustavitev rasti brezposelnosti, so za evrokracijo dokaz pravilnosti prijemov v boju s krizo.

Barroso se ob koncu mandata spopada s precejšnjo negotovostjo glede svoje prihodnosti. Na položaju prvega človeka v bruseljski palači Berlaymont je že od »daljnega« leta 2004. Njegova politična botra pred več kot devetimi leti je bila Angela Merkel, ki je kot opozicijska voditeljica nemških konservativcev v zakulisnih bojih vsilila izvolitev razmeroma neznanega desnosredinskega Portugalca. Tudi v drugem izboru Barrosa, leta 2009, je imela Merklova v navezi s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem v rokah škarje in platno.

Barroso še ni uradno sporočil, ali bi se sploh potegoval za še en mandat na čelu bruseljske komisije. Letos in prihodnjo pomlad pred volitvami evropskega parlamenta bo neznank veliko več. Izbor predsednika komisije je bil doslej v rokah šefov držav, evropski parlament ga je le blagoslovil. Po novem, v skladu z lizbonsko pogodbo, bi se moralo razmerje političnih sil na evropskih volitvah zrcaliti v izboru prvega človeka izvršilnega telesa EU. Skratka, v praksi bi si težko predstavljali, da prihodnji vodja komisije ne bi bil iz zmagovitega tabora. Še več, vodilne politične družine v evropskem parlamentu na čelu s konservativci (evropska ljudska stranka) in socialisti naj bi šle na volitve s svojimi kandidati za predsednika komisije. Če bi zmagali socialdemokrati, bi bilo pričakovano, da bo komisijo prevzel, denimo, njihov Martin Schulz. Zlasti v ključnih članicah, kakršna je Nemčija, si ne želijo, da bi izgubljale vpliv na izbor predsednika komisije. Zato bo v evropski kadrovski kuhinji, v kateri se bo izpraznilo še veliko položajev (visoki zunanjepolitični predstavnik, predsednik evropskega sveta, komisarji), še zanimivo.

Tavanje v temi

Kakorkoli že, Barrosov drugi mandat je odrejal potek krize, ki je po propadu Lehman Brothers jeseni 2008 dobivala čedalje širše razsežnosti. Pol leta po njegovi drugi izvolitvi je izbruhnila grška kriza.­ Sledili so kaotične razmere v evropski politiki, dramatično sprejemanje rešilnih svežnjev, kakofonija ključnih akterjev. Dolžniško krizo je spremljala recesija, ki je do letošnjega poletja trajala kar poldrugo leto. Brezposelnost je s 26 milijoni rekordna, najhujši je položaj mladih v sredozemskih kriznih državah.

Barroso je pred parlamentarci zatrdil, da za krizo ne bi smeli kriviti EU, marveč slabo upravljanje javnih financ in neodgovorne finančne trge. Toda: evropska politika je s tavanjem v temi, slepomišenjem in cikcakasto politiko prilivala olja na ogenj. Tri leta je trajalo, preden je začel delovati rešilni sklad ESM; v območju evra je nastal temeljit razdor; nezaupanje v institucije EU se krepi. Največ je k stabilizaciji razmer pravzaprav pripomogel predsednik ECB Mario Draghi z lansko napovedjo, da bodo naredili vse (kupovali državne obveznice) za rešitev evra.

V vsebinskem spopadanju s krizo je bila Barrosova komisija na obrobju dogajanja. Dobila je tehnično nalogo nadzora nad proračuni in politikami. Veljavna sta dva svežnja, poimenovana dvojček in šesterček, s katerima lahko komisija bolj ali manj neposredno zahteva od držav, kaj morajo narediti na proračunskem področju. V očeh južnih Evropejcev velja za organ, ki je jugu vsiljeval samouničujoče varčevalne ukrepe. Šele letos je komisija kriznim državam s podaljšanjem roka za zmanjšanje primanjkljajev pod tri odstotke BDP omogočila, da »laže zadihajo«.­

Bruseljska dogma je, da zapleteni in soodvisni problemi na stari celini potrebujejo skupne evropske rešitve. Po drugi strani je eno od vprašanj, ki so se pojavila med krizo, ali je pravi odgovor kopičenje pristojnosti v Bruslju. Ko Merklova govori o več Evrope in močni Evropi, nima v mislih moči bruseljskih institucij, marveč skupno moč evropskih držav, saj da selitev pristojnosti na raven EU v današnjih okoliščinah ni izvedljiva. Navsezadnje, z britanskim premierom Davidom Cameronom sta že na isti liniji, češ, Barrosovi Evropi bi morali odvzeti katero od pristojnosti.